Zaradi zaključevanja evropske finančne perspektive 2007–2013 je bilo letos na voljo zelo malo denarja. Na ministrstvu za delo so menda postrgali vse, kar se je dalo, vendar so za dolgotrajno brezposelne ostala le usposabljanja in javna dela. Z novim letom se začenja nova perspektiva, ki bo osredotočena izključno na ranljive skupine, tako da glede sredstev ne bo več težav.
Po ugotovitvah evropske komisije potrebujejo ranljive skupine čim intenzivnejšo individualno obravnavo, a je v Sloveniji niso deležni. Dolgotrajno brezposelni, o katerih smo v Dnevniku že večkrat pisali, se pritožujejo, da se počutijo kot številke, da jih pošiljate na nekoristne delavnice, da čakajo na obisk pri svetovalcu tudi po leto dni in podobno.Intenzivna in poglobljena individualna obravnava bi bila zagotovo koristna, vendar je problem v sredstvih in v pomanjkanju kadrov. Vsak svetovalec mesečno obravnava tudi po 400, 500 ljudi. Ta primanjkljaj skušamo kompenzirati s skupinskimi delavnicami in prav te so po naših analizah najučinkovitejše pri ranljivih skupinah.
Kako ste to ugotovili?Med udeleženci skupinskih delavnic smo analizirali, kdo se je več zaposloval – ti, ki so se udeležili delavnic, ali tisti, ki se niso. Pri hitreje zaposljivih, torej tistih, ki imajo iskan poklic, ki so mlajši, bolj izobraženi, ni bilo bistvenih razlik. Se je pa ta pokazala pri starejših, manj izobraženih, dolgotrajno brezposelnih in manj zaposljivih.
O skupinskih oblikah obravnave iskalcev zaposlitve ste razpravljali tudi na nedavni mednarodni konferenci, ki so se je udeležili zavodi za zaposlovanje iz številnih evropskih držav. So skupinske delavnice postale nekakšen nov trend?Šlo je predvsem za razpravo o dveh konceptih – ali je bolje, da z iskalci zaposlitve delajo svetovalci na zavodu ali koncesionarji. Prednost domačega svetovalca je v tem, da globlje spozna svoje stranke, prav tako pa tudi oni njega. Pomanjkljivost pa, da si svetovalci ne morejo vzeti dovolj časa, kar je še zlasti pomembno pri ranljivih skupinah. Dobre in slabe plati ima tudi delo s pomočjo zunanjih izvajalcev. Njihova prednost so daljše skupinske delavnice, poleg tega prihajajo iz drugačne organizacijske kulture, nekateri tudi iz poslovnega sveta in imajo drugačen, bolj kadrovski in praktičen vidik razmišljanja. Pomanjkljivost je v tem, da se ne da zagotoviti dovolj nadzora nad kakovostjo.
Kako je z nadzorom pri nas?Naš zavod že četrto leto sodeluje z desetimi zunanjimi izvajalci, ki jih je po razpisih izbralo ministrstvo za delo. Ti koncesionarji ne smejo imeti osipa, zadržati morajo torej približno enako število udeležencev. Poleg tega preverjamo zadovoljstvo udeležencev in naših svetovalcev in opravljamo analize učinkovitosti.
Kakšne skupinske delavnice so trenutno na voljo?Pri Karieri po 50., ki traja tri dni, je bistveno, da se brezposelni, ki je izgubil delo, nauči prepoznati, kaj zna, da pogleda na svet skozi svoje prednosti. Kar uspešna je tudi šestdnevna delavnica, ki je namenjena vsem, ki so na zavodu že kakšne tri, štiri mesece, in na kateri se učijo sodobnih načinov iskanja zaposlitve, na primer po spletu, na kaj naj bodo pozorni glede delovne zakonodaje in podobno. Potem imamo še delavnico za težje zaposljive in dolgotrajno brezposelne; prvi del traja dva tedna, potem pa jih udeleženci obiskujejo še šest tednov po tri dni tedensko. Bistvo te delavnice je prepoznati ovire, ki jim preprečujejo, da bi bili aktivnejši. Da ne zapadejo v malodušnost, kar se ob daljši brezposelnosti praviloma dogaja. Te delavnice so najtrši oreh – udeleženci tožijo, da so predolge, pritožujejo se nad potnimi stroški...
Aktivna politika zaposlovanja je bila v zadnjih letih osredotočena zlasti na mlade. V tem okviru je bilo v EU uvedeno tudi jamstvo za mlade, s katerim so se države zavezale, da vsakemu mlademu iskalcu zaposlitve v štirih mesecih ponudijo zaposlitev, pripravništvo ali nadaljnje usposabljanje. V Sloveniji se pri jamstvu za mlade nismo ustavili le pri zavezi o zaposlitvi ali nadaljnjem izobraževanju. Jamstvo smo razširili na kar 36 ukrepov, do katerih pa so mladi zelo kritični.Zaveza o ponudbi za zaposlitev ali nadaljnje izobraževanje je ožji del jamstva in pomeni predvsem kratkoročen odgovor na trenutne probleme. Širši koncept je preventiven in med drugim vključuje uskladitev šolskih programov z zahtevami trga dela, uvedbo vajeništva po zgledu Avstrije, Nemčije, Danske..., ureditev pripravništev, priznavanje neformalne izobrazbe, napoved dolgoročnih potreb na trgu dela...
Vendar se nič od tega še ni uresničilo.Večina res še ne, vendar delamo za to. Sicer je to bolj vprašanje za pristojna ministrstva. Mi smo se posvetili predvsem ožjemu delu jamstev in smo omenjeno obljubo uresničili v kar 87 odstotkih. Od tega je bilo v prvih štirih mesecih letos 36 odstotkov rednih zaposlitev. Čeprav so imeli v evropski komisiji nekoliko previsoka pričakovanja, da bomo lahko prav vsakega mladega postavili na delovno mesto, menim, da smo bili pri zaposlovanju mladih kljub temu zelo uspešni. Zaposlovanje mladih do 29. leta je bilo lani glede na leto 2013 višje za 23 odstotkov, kar je za 12 odstotnih točk več kot pri vseh brezposelnih. Število registrirano brezposelnih mladih se je z 32.500 ob koncu leta 2013, ki predstavlja vrh, do letošnjega septembra znižalo na manj kot 23 tisoč. Čeprav smo z doseženim lahko zadovoljni, se zavedamo, da problema še nismo rešili. Brezposelnih mladih je še vedno preveč, med njimi so zlasti tisti, ki so teže zaposljivi.
Na omenjeni mednarodni konferenci ste govorili tudi o dobrih praksah in sodelovanju z delodajalci. Ste iz tega posveta potegnili kaj koristnega?Seveda. Med dobrimi praksami bi izpostavila francoski zavod, kjer pri naboru ugotavljajo kompetence v živo, s simulacijo delovnega mesta. V ta namen so na voljo posebni centri, nabore pa izvajajo predvsem pri obsežnejšem zaposlovanju v večjih podjetjih. To je sicer drag program in vzame veliko časa, a delodajalec ima na tak način zares vse možnosti, da preveri kandidate. Podoben center za ugotavljanje kompetenc so v sodelovanju s Francozi razvili tudi Srbi, nekaj podobnega imamo tudi mi v zaposlitvenih izzivih, kjer že prej selekcionirani kandidati rešujejo določeno nalogo – seveda gre pri nas za bolj butični način in za omejeno število delovnih mest. Omeniti velja tudi projekt črnogorskega zavoda, ki je namenjen zaposlovanju mladih. Zbrali so manjšo skupino najboljših visoko izobraženih brezposelnih družboslovcev in jih usposobili kot mentorje mladim, ki se kot skupine prijavljajo na projekte, ki jih sofinancira EU.
Glede sodelovanja z delodajalci je bil kot primer dobre prakse prepoznan naš zavod s tako imenovanimi pisarnami za delodajalce in specializacijo naših svetovalcev. Pisarne za delodajalce ponujajo cel spekter storitev, od posredovanja kandidatov, informacij s področja pravne zakonodaje, varovanja zdravja, zaposlovanja tujcev, pomoči za prijave na povabila aktivne politike zaposlovanja, do selekcije kandidatov in psihodiagnostičnih izborov. V letošnjem letu smo po teh pisarnah sodelovali z delodajalci v 34 tisoč primerih, kar je veliko, če upoštevamo, da je bilo vseh prostih mest 70 tisoč.
Kaj bi od tistega, kar ste slišali od drugih evropskih zavodov, lahko uporabili že v bližnji prihodnosti?Prihodnost je v 'prodajanju' kompetenc brezposelnih in ne delovnih mest. Poklici se razvijajo, izobrazba in delovne izkušnje ne bodo več dovolj. Zavodi za zaposlovanje bodo iskalcem zaposlitve pomagali izpostaviti njihove ključne prednosti. Neki kuhar na primer kot strokovnjak za sredozemske jedi, da ima visok občutek za čistočo..., spet drug kot človek, ki ima visoko razvite komunikacijske veščine. Na zavodu bi te kompetence čim natančneje popisali in spravili v bazo podatkov, delodajalca, ki bi iskal primernega delavca, pa bi natančno izprašali, kaj želi. To bi križali in dobili profil, ki ga delodajalec zares potrebuje.
