V znamenju pa festival ni bil le zaradi Žurajevih skladb, temveč skoraj bolj zaradi sporeda, ki ga je zasnoval mladi avtor. Ta je namreč na prav poseben način odčrtoval obzorja, organizacijske sposobnosti, estetske preference ter osebnost skladatelja, ki se kaže kot uglajeno diplomatski, spoštljiv do tradicije in razgledan po sodobnih trendih. Tako se je v svojih sporedih poklonil tako velikanom modernizma Pierru Boulezu, ki letos slavi 90-letnico, osemdesetletnikoma Heltmutu Lachenmannu in Vinku Globokarju kot tudi svojima učiteljema Lotharju Voigtländerju in Wolfgangu Rihmu, pozabil pa ni niti na skladatelja, ki je v resnici najmočneje vplival na skladateljsko generacijo, rojeno po letu 1960: na spektralista Gérarda Griseya. K tej zbirki je dodal še vodilne slovenske skladatelje srednje in mlajše generacije, svoje sodobnike in nekatere »zgodovinske« reference. Takšen raster avtorjev je bil dopolnjen še z različnimi »performativnimi« oblikami: drugi koncert je imel scenske ambicije, dva elektroakustična sta končno jasno izpostavila, da je ta del sodobne glasbene produkcije izredno pomemben in nekako »ustrezen« digitalnemu času, ki ga živimo.
Kljub takemu »vrtincu časa«, kot je koncept sporeda razumel avtor sam, pa so dela izdihavala neverjetno podobne zvočne konture in estetsko orientiranost, v kateri lahko najbrž razpoznamo tudi osnovno umetniško dispozicijo Žuraja. Ta je paradoksalno ujeta med zvestobo ideji visokega modernizma in njenemu razpiranju širši razumljivosti oziroma zanikovanju značilnega hermetizma, ogiba pa se bolj povednemu postmodernizmu. Žuraj tako s svojimi skladbami kot tudi z izborom ostaja zvest dosežkom evropskega povojnega modernizma, iz katerega črpa material, ki pa ga nato ukrivlja vendarle s sodobnejšo, bolj komunikativno logiko, v nekaterih delih (Contour, Moonballs) celo z izrazito ironijo, pri čemer je v tehničnem pogledu vedno brezmadežen, v hitrostnem nizanju idej in dogodkov popolnoma osupljiv. Povezovanje virtuoznosti in ironične distance v povezavi z modernističnim osvobojenim materialom pa najbolj jasno kaže stanje sodobnega kompozicijskega trenutka, ki se je osvobodil tiranije »hermetizma«, a mu te »ideologije« še ni uspelo napolniti z novo vsebino. Še najbolj jasno je ta dvojnost udarila v Rihmovo ritualistično skladbo Tutuguri VI, nekakšen sofisticirani neoprimitivizem.
H kvalitetam festivala, ki je bleščeče predstavil sliko sodobnega glasbenega trenutka, so pomembno sol dodali tudi izvajalci – že znane domače sile (poleg Slowinda še Slovenski tolkalni projekt in Drumartica) ter ansambla Contrechamps in Tema, pri čemer me je prvi navduševal v hkrati poduhovljeni in poživljeni skladbi Teorija solz: blato Bricea Pauseta, drugi pa v fulminantni izvedbi Griseyeve skladbe Vortex temporum – in ponovna celovita perfekcionistična zasnovanost, ki je ne nazadnje odmevala celo v celostni podobi grafičnega materiala. Zato ob taki dobri beri letošnjega Slowindovega žuranja z Žurajem na moč upam, da se ne bi uresničila misel šefa dirigenta Slovenske filharmonije o slovenski kulturi špargljev, za katero naj bi bilo značilno, da »takoj ko eden malo zraste, ga že odrežejo«
