Tako je razumeti kar nekaj solističnih strelov v prazno. Ko nekdo iz lastne osamljenosti naredi spodobno kariero, potem mu vsaka sprememba na bolje ugrabi nekaj uporniškega kredita. Prepričan sem, da Morrissey to presneto dobro ve, saj je svoj bivanjski in umetniški karakter gradil s pomočjo sindroma avtsajderstva in fanatizma, usmerjenega iz sebe proti sebi. Zato noče odrasti in sprejeti nekaterih odgovornosti »odraslega« sveta, kar ima dvojno ceno: v očeh njegove/naše generacije ga dela na neki način smešnega, nam pa v trenutkih, ko se poglobimo vanj – poslušamo albume ali gremo na koncert – prebudi kakšno fotografijo iz obdobja odraščanja in (našega) odkrivanja Oscarja Wilda, Jamesa Deana, Piera Paola Pasolinija… Ta šarm Morrissey ohranja in nosi s seboj, mi pa se po koncertu moramo vrniti v svoj svet. Kdo je na boljšem, je povsem relativna kategorija.
In znova, kot že nekajkrat poprej, se je izkazalo, da poslušalec potrebuje zdravo distanco do njegove odrske prezence. Resda neverjetno razpoložen in ponižen do (svoje) publike je po fantastičnem uvodnem trisu hitro zapadel v premočrtnost oziroma niz svojih večnih pridig, ki niso dosegle svojega namena. Celo ena najboljših kadar koli slišanih različic songa Meat is Murder je imela povsem nasproten učinek, kot si ga je sam želel. Ne samo da gre za programsko sorodne si koncerte, Morrissey si očitno še ne verjame, da je že davno povedal svoje in da je zdaj edino, kar ga privzdigne iz povprečja, vsaj za odtenek nadstandardna interpretacija. Njegova samomučeniška tožba je znana: svet ga ne bo poslušal, zato mu preostane edino, da še naprej prepričuje prepričane. Problem nastane, ker je večina publike medtem že presodila, zato se bo moral – seveda se ne bo! – začeti spraševati pri sebi, zakaj zadnje čase zre v napol prazne dvorane. Ne samo na novih prizoriščih, temveč tudi tam, kjer je bil vedno dobrodošel. Pesmi pri tem niso nič krive. Z njimi še vedno zna sanjati in jih plasirati v realnost na način, da ne izgubijo svojega izhodiščnega smisla, najsi gre za čisto ironijo ali nujno potrebno sproščanje zakoreninjenih frustracij. V obeh primerih jih osvobodi prej zapisanih napetosti ter polaga na dušo »naključnega« mimoidočega, četudi smo lahko prepričani, da je tudi njemu že jasno, da na marsikatero vprašanje nikdar ne bo dobil odgovora. V bistvu nam je prav on dolžan edini odgovor, kaj se je zgodilo z Lucette Henderson. Še zlasti po tako brezkrvni izvedbi Every Day Is Like Sunday.
