Slavko Pregl, pisatelj: Takšna poplava neumnosti nekoč ni bila mogoča

Ta zgodba z Mladinsko knjigo še ni zaključena. Upam, da se bo iztekla srečno. Tako, da se bo pojavil resni ali, kot se reče, strateški lastnik, čeprav v tako majhnem bralskem avditoriju, kot je slovenski, kakšnega velikega tujega založnika kot novega lastnika ni pričakovati, saj tuji založniki pri nas dovolj zaslužijo že s prodajo avtorskih pravic. Lahko pa bi za nekaj časa slovenska država postala lastnik Mladinske knjige. Pri Mladinski knjigi gre za dve stvari: eno je založba, ki je stara 70 let in ima ogromen kulturni kapital, sloneč na ustvarjalnosti najboljših slovenskih avtorjev, prevajalcev, ilustratorjev in oblikovalcev, drugo pa je knjigotrška mreža, ki je pomembna za vse založnike v Sloveniji. Če bi to mrežo kupila, na primer, tovarna mila in namesto knjig začela prodajati svoje izdelke, bi se slovensko založništvo tako rekoč znašlo na tleh, saj je Mladinska knjiga okno do bralcev tudi za vse preostale založnike.

Da, vse preostalo je komercialno, toda ne po vsebinski plati, marveč v tem smislu, da založbe živijo od prodaje svojih proizvodov. Ker pa ste že omenili nekdanje čase: tedaj so imele založbe založniške svete, ki so jih sestavljali ugledni kulturniki, družbeni delavci in nekaj ljudi iz založbe. Danes govorijo, da je bila to cenzura. Sam sem bil v založbi Mladinska knjiga dovolj dolgo, da lahko povem, da je založniški svet onemogočal objavljanje neumnosti. Če je neko knjigo založniški svet potrdil, je to pomenilo, da je imela legitimacijo kvalitete. In ne spomnim se, da bi kakšno knjigo za vedno zavrnili – če je bila katera »vroča«, je izšla malo pozneje. Takšna poplava neumnosti, kakršna je danes, pa tedaj ni bila mogoča. Zato mislim, da je bilo dobro, da so založbe imele neko družbeno oko, ki je gledalo na to, da so knjige, ki so izhajale, imele neki smisel. Danes se v celotnem procesu proizvodnje knjige mnoge faze režejo: klasičnih urednikov, lektorjev, vrednih zaupanja, je zmeraj manj, likovnega urednika ima samo še ena založba v državi in tako naprej. Tudi večina knjigarn pri nas je iz časa, ko je bilo založništvo dejavnost posebnega družbenega pomena. Danes ima poleg MK še nekaj založb svoje knjigarne, ampak to je manj kot 20 odstotkov vseh knjigarn. Minulo delo v založništvu je bilo veliko in spodobna država bi to morala ohraniti. Pobrani davek od knjig danes znaša več, kot »država« daje knjigi subvencij.

Na tem primeru sem hotel pokazati, da je na vsak vložek v avtorsko pravico, torej na vsak evro, ki ga je založba dala za Astrid Lindgren, ustvarila 16 evrov realizacije. Kar pokažite mi industrijo, ki s tako majhnim vložkom v »surovino« prinese tolikšen rezultat. In Kajetan Kovič je v enakem razmerju kot Astrid Lindgren prispeval k proizvodnji, plačam in državni blaginji: ob 8,5-odstotnem davku na Kovičeve otroške knjige je država prejela 369.750 evrov davka oziroma 30 odstotkov več, kot je znašal Kovičev honorar. Pri tem pa si kakšni politiki drznejo govoričiti o ustvarjalcih kot o zajedalcih in podpirancih.

Ko je Mišo Mrkaić pred leti pisal o »eksternalijah«, sem mu pokazal, da naložba v knjižnice pomeni, da je na leto iz njih izposojenih 25 milijonov knjig, se pravi, da si jih vsak Slovenec izposodi 12, kar je velika številka. Res pa je, da pisatelji vse do leta 2004 nismo imeli nič od tega. Evropska direktiva o knjižničnem nadomestilu je bila sprejeta leta 1992, v Sloveniji pa smo to vpeljali šele leta 2004, se pravi, da nas je država dejansko 12 let razlaščala. Naše delo je zastonj dajala na razpolago. Za ta čas bi nadomestilo znašalo 20 milijonov evrov.

Ja, to je večna debata. Toda povsod po Evropi je bil naš model zelo dobro ocenjen. Metod je več, mi smo izbrali pač to, po kateri je polovica nadomestila z nekaj omejitvami porazdeljena glede na število izposoj knjig, polovica pa je namenjena vrhunskim in perspektivnim ustvarjalcem v obliki štipendij, za katere lahko kandidirajo vsi avtorji. Med slovenskimi avtorji, ki imajo največ izposoj, ne najdemo samo vrhunskih umetnikov ali vrhov slovenske literature, vendar pritegnejo ljudi v knjižnice. Slišijo se mnenja, da bi bilo treba ves denar razdeliti izključno glede na izposojo in odpraviti zgornjo in spodnjo mejo ter ukiniti štipendije. V javnih razpravah doslej ta zamisel ni prevladala. Po mojem osebnem mnenju je naš sistem v bistvu dober, ker po eni strani nagrajuje avtorje z množično izposojo knjig, po drugi pa spodbuja ustvarjalnost in vrhunsko literaturo. V sistemu Cobbis, ki spremlja podatke o izposoji, je približno 15.000 avtorjev, nadomestilo pa jih prejema okoli tisoč, katerih knjige so izposojene 800-krat in več.

Tedanja oblast je agencijo leta 2012 objektivno uničila zaradi 200.000 evrov – toliko bi namreč potrebovala za svoje delovanje do konca leta. Kar je prav toliko, kolikor sta našo državo stala dva vojaka v Afganistanu, teh pa je bilo takrat tam 80. Absolutne številke, ki urejajo področje knjige v Sloveniji, so tako majhne, da bi lahko vsaka spodobna država, ki bi se zavedala pomena lastnega jezika in knjig v njem, to v sekundi uredila.

Tedaj je bil sprejet zakon o uravnoteženju javnih financ, »slavni« Zujf, ki je v 51. členu določal, da bo država – čez noč, brez predhodnega obdobja – financirala največ dva uslužbenca JAK, vse preostalo pa bi morala agencija zaslužiti na trgu. Javna, državna služba naj bi torej šla na trg prosit za denar. Takrat nas je bilo sedem zaposlenih, dva manj, kot je ob ustanovitvi predvideval status agencije. Potem smo imeli malce trši dialog z ministrstvom, razumen pogovor ni bil mogoč. In sem začel pri sebi ter leto in pol pred koncem mandata odšel v pokoj, odpustil pa sem še dva sodelavca, naslednja z najvišjo plačo. Danes agencija za knjigo počne, kar pač kadrovsko, finančno in prostorsko okleščena lahko počne, namesto da bi bila ustvarjalno središče slovenske knjige v loku od avtorjev do bralcev.

Po mojem bi moral vsak minister ali ministrica za kulturo zaradi tega narediti cirkus v vladi. Ker denar za kulturo objektivno ni velik, izpadi, ki zaradi tega nastajajo, pa so uničujoči. Pa tudi samo področje bi moralo bolj odločno reagirati. Mislim, da je to nesprejemljivo in nevzdržno – nobena spodobna slovenska vlada s slovensko knjigo in s slovenskim jezikom ne bi smela delati tako, kot se to dela danes.

Ko se je sprejemal Zujf, se nas je nekaj kulturnikov udeležilo seje odbora za kulturo v parlamentu. Tam sem govoril, kaj pomenijo ti ukrepi za JAK, potem pa mi je neki mlad politik iz NSi pojasnil: »Gospod Pregl, jaz razumem, da vi branite svoj vrtiček.« Če mi politik reče, da je slovenska knjiga »moj vrtiček«, ne pa splošni, javni park, potem se res nimamo več kaj pogovarjati.