Napeto lovljenje na železniški postaji, skrivnosten pogovor v zakajeni kadilnici Orto bara, truplo na križišču Rimske in Slovenske, deževno meglen zimski večer na Šmartinski, prestrašen pogled skozi okno hotela Park… Tudi slovensko glavno mesto je lahko prizorišče napete mednarodne kriminalke, postavljene v zadušljivo noirovsko okolje. Ljubljana pa pri tem v romanu Henrika Bruna Danska zanka izžareva zasanjano lepoto majhne prestolnice, še Skandinavcem domačo urejenost, prijetno, a hkrati utesnjujočo majhnost in pod površjem tleče temačne skrivnosti iz preteklosti. Danec bo nocoj ob 19. uri knjigo tudi osebno predstavil v pogovoru z Erikom Valenčičem v Hiši sanjajočih knjig na Trubarjevi.
»Ogromno mi pomeni, da lahko knjigo končno predstavim tudi slovenskemu občinstvu. Delno zato, ker se je tukaj praktično začela moja pisateljska kariera: prve ideje, raziskave in scene za mojo prvo knjigo Danska zanka so nastale tukaj. In to je vedno nekaj posebnega. Po drugi strani pa slovenski bralec pozna kuliso zgodbe, glavni akterji so večinoma Slovenci in zato je slovenski prevod gotovo bolj pomemben kot švedski, jaz pa sem bolj na trnih, kako bo sprejet,« je strnil prve vtise.
Najljubše mesto: sanjska Ljubljana
Brun je Ljubljano vzljubil v času osamosvajanja, ko je kot novinar poročal o vojnah ob razpadu Jugoslavije: »Res me fascinira in že leta je moje najljubše mesto. Ko sem poročal o konfliktih iz Bosne in Hrvaške, sem pogosto na poti tja in nazaj obiskal Ljubljano. Začutil sem fantastično atmosfero, kombinacijo prijaznosti, zagona in ambicije, kar je redka mešanica. Prevzela pa me je tudi lepota mesta.« Kmalu je začel o Sloveniji in glavnem mestu tudi poročati, ker mu je bilo tako všeč in je tukaj našel tudi številne prijatelje, pa ga je začel obiskovati tudi dopustniško. »Zato tukaj poznam veliko kotičkov, tudi majhnih skrivnosti. V velik užitek mi je bilo vključevati te podrobnosti v zgodbo in upam, da ji dajejo življenje.«
V knjigi se pojavljajo tudi številne asociacije in reference na realne osebe, podjetja in osebne zgodbe. Avtor je nekatere skoraj vizionarsko predvidel, druge pa prozaično predelal v simbole slovenske mentalitete. Vedno znova pojavljajoča tema so Sanje, kot se imenuje rdeče-bela trgovska veriga, uspešen evropski rokometni klub, navsezadnje pa tudi založba, pri kateri je knjiga izdana. »Dobil sem vtis, da ima veliko Slovencev sanje in ambicije, tako glede samih sebe kot države. In tega ne mislim v negativnem smislu. Sanje so tako bile skoraj naraven izbor za ime, ki povezuje šport in posel. In da, Ljubljana je zame kot sanje, tukaj si tudi sam dovolim, da lahko svobodno sanjam.«
Janković: realnost, ki je prehitela fikcijo
Lik poslovneža Josipa, direktorja trgovske mreže in predsednika rokometnega kluba z vedno večjimi političnimi ambicijami, vsekakor močno spominja na aktualnega ljubljanskega župana. A zgled zanj je dobil sprva z drugega konca Evrope. »Inspiracijo sem dobil v lastniku nekega danskega nogometnega kluba, hkrati pa se je v lik pretopilo to, da sem v evropski družbi zasledil vedno močnejšo tendenco, da imajo podjetja v lasti športne klube, ki se po njih tudi imenujejo. Josipa sem razvil tudi v povezavi z razvojem karakterja njegove žene Helle, za katero sem dobil navdih v nekdanji skandinavski rokometašici, ki je igrala v Sloveniji,« je pojasnil Brun. Za politično ambicioznost Josipa se je odločil že pred kandidaturo Zorana Jankovića za ljubljanskega župana, zato je bil razplet tudi zanj presenetljiv. »Ko sem slišal, da je bil izvoljen, sem bil, priznam, kar vznemirjen, saj je realnost prehitela fikcijo, ki sem jo ustvaril. Sicer pa z Josipom, razen ob političnih ambicijah, nikakor ne namigujem na Jankovićeva ravnanja.«
Osrednji lik serije je iznajdljiv, goreč, a tudi ciničen danski novinar Ketil Brandt, ki predvsem ob krivicah in manipulacijah velikokrat izgubi živce. Njegovi dnevi slave, ko je poročal z vojnih območij na Balkanu in razkrival domače afere, so, kot kaže, mimo, zato se oprime zagonetke, v kateri se znajde po naključju ob smrti prijatelja Michaela v Ljubljani. Novinarske vzporednice z Brunom, ki je bil še do lani urednik zunanjepolitične redakcije pri danskem časopisu Kristeligt Dagblad, so jasne. A v kolikšni meri lahko dejansko govorimo o avtobiografskem liku?
»Je drugačen tip novinarja kot jaz. Zelo aktivističen, brez zadržkov, da bi se osebno vpletel, tudi nasilno, če je treba, ko opazi krivice in trpljenje ljudi. Jaz sem bolj opisni tip. Čeprav so Brandtove novinarske izkušnje zelo podobne mojim, je le napol podoben meni oziroma lahko bi rekli, da je dvakrat bolj zanimiv,« je odgovoril Brun. Da za glavni lik izbere novinarja, je bila zanj očitna izbira, pravi, saj ima lik s tem večjo kredibilnost, kot če bi bil policist ali detektiv. Iz svojih izkušenj je lahko črpal tudi teme, kot so tihotapljenje belega blaga, manipulacija in korupcija, iz spomina pa izbrskal posamične kulise in dialoge, ki jih je doživel v novinarski karieri. »Vem, kako novinarji delajo, ko odkrivajo velike, pokvarjene primere.«
Novinarski slog za energijo in zagon
Opisno novinarski značaj se vsekakor pozna tudi v slogu njegovega pisanja, ki temelji na jasno določenem kronološkem poteku in lokaciji, številnih natančno opisanih detajlih in nekaterih skoraj poročevalsko povzetih dialogih. V kombinaciji z dodelanim proznim stilom bralcu tako ni praktično niti za trenutek dolgčas. »Za tak slog sem se odločil, ker daje energijo in zagon zgodbi. Moja glavna skrb je namreč, kako bralca spodbuditi, da si želi nadaljevati branje. Pri delih, ki se vračajo v spomine iz preteklosti, pa je bilo bolj naravno uporabiti prozni slog,« pravi Brun.
Na novinarstvo gleda tako iz kritičnega vidika, ki ga pooseblja Brandt, kot tudi iz idealističnega, ki je strnjen v junakinji zgodbe, slovenski novinarki Ines. Kljub temu mu je v veliko veselju, da se lahko od lanskega leta popolnoma posveča pisateljevanju: »Po dveh desetletjih novinarskega poročanja in urejanja je veliko olajšanje, da lahko nekaj počnem popolnoma iz užitka. V novinarstvu je to redko, saj je jasna tendenca v smeri vedno večje kontrole in poenostavljanja za lažje brendiranje medija.«
Po Danski zanki, Norveškem lakaju, Finskem patriotu in Švedskem lažnivcu (zadnje tri še čakajo na slovenski prevod) mu je zmanjkalo skandinavskih držav, a serija z likom Brandta se bo nadaljevala tudi v naslednji knjigi, napoveduje. »Naslov bo Poljski lovec na srečo. Brandt bo imel že svoje življenje, a ga bom znova izstrelil na veliko evropsko sceno. Upam, da bo roman s svojo temačnostjo in črnino postavil nov trend v žanru nordijskega noira,« je sklenil sogovornik.
