Ob izidu Literarnega atlasa Ljubljane, ki ga je lani izdala Založba ZRC, je bilo slišati kritike, da iz zgodovinskega spomina briše ženske in njihovo ustvarjalnost. Očitku, ki je veljal tako ustanovi, ki naj bi si aktivno prizadevala za enakost spolov v akademski in raziskovalni sferi, kot avtorju besedil v knjigi, dr. Marjanu Dolganu z Inštituta za literaturo in literarne vede ZRC SAZU, se je te dni pridružil še eden.
Podpisniki protestnega pisma povzemajo, da dejstvo, da obravnavani atlas med 94 literarnimi osebnostmi vsebuje le pet avtoric, kaže na znanstveno neutemeljen izbor in nespoštljiv odnos do literarnih ustvarjalk, katerih delo je bilo v preteklosti že bistveno bolje reflektirano. Denimo celo v monografiji iz leta 1926 Starejše pesnice in pisateljice ali v zborniku Pozabljena polovica, ki ga je leta 2007 prav tako izdal ZRC SAZU. Kje so še vsaj Marica Nadlišek Bartol, Ljudmila Prunk Utva, Luiza Pesjak, Ernestina Jelovšek, Branka Jurca, Vida Jeraj, Ilka Vašte in Kristina Brenk, se sprašujejo podpisniki pisma.
Statistika žal v prid moškim
Da so kriteriji izbora literarnih osebnosti v atlasu jasni, pove Marjan Dolgan: »Zanimala me je pomembnost neke osebe za zgodovino slovenske književnosti. Ženskam kulturno-politične razmere v preteklosti, kar obžalujem, niso bile dovolj naklonjene, da bi se lahko književnice uveljavljale enako lahko kot njihovi moški kolegi.« Težave je imel avtor tudi z dostopnostjo podatkov, torej lokacij, povezanih z literarnimi osebnostmi, omejili so mu dostop do novejšega arhivskega gradiva, proces je oteževal tudi zakon o varstvu osebnih podatkov, pa nekateri sorodniki, ki o svojih znamenitih prednikih niso želeli govoriti. »Če bi hotel biti do potankosti natančen, bi za tak atlas potreboval vsaj še deset let. A izkušnje kažejo, da je bolje, da smo dobili atlas, za katerega vem, da ni popoln, in na katerega se bomo v prihodnosti lahko oprli pri novih raziskavah, kot da ne bi imeli niti tega,« odgovarja Dolgan na vprašanje, ali je časovna stiska utemeljen razlog, da v delo ni bilo uvrščenih več ustvarjalk.
Odzval se je tudi dr. Marko Juvan, vodja raziskovalnega projekta Prostor slovenske literarne kulture, katerega rezultat je med drugim izdani atlas. Zgodovina po Juvanovem mnenju nasprotno od današnje politike ne pozna kvot, očitkov o diskriminaciji žensk pa se otepa tudi s pojasnilom, da reprezentativno spletišče Slovenska biografija vsebuje le 7,6 odstotka pisateljic, atlas pa kar odstotek več: »Prav iz zavesti o podreprezentiranosti žensk smo že sami vključili nekoliko večji odstotek pisateljic.«
Kriv je bil »humor«
A protesta ni sprožila le količinska podreprezentiranost žensk v obravnavanem delu, ampak to, da je Dolgan na vodenem ogledu z naslovom Zakulisje literarne Ljubljane na kvadratnem kilometru prostora 7. oktobra izražal žaljiva stališča do žensk in feminizma, kar naj bi opazilo več udeležencev. Dolgan je po pričevanju navzočih med drugim zatrdil, da je bilo v Prešernovem času povsem normalno, da se ženske poročajo pri štirinajstih letih, ne pa kot danes, ko se poročajo ob klimakteriju. Svoj podcenjevalni odnos naj bi podkrepil s sklicevanjem na Shakespearjev citat: »Ko štirideset zim ti pod oči oblegovalne jarke bo kopalo, bo plašč miline, ki te zdaj krasi, že prhka cunja, vredna bore malo.«
Dolgan meni, da je bila njegova izjava povsem nevtralna: »Vodenje sem želel popestriti s humorjem, nikakor pa ne z željo, da bi bil do koga žaljiv.« Bolj zanimivo se mu zdi, da nobena od udeleženk vodenega ogleda na njegovo izjavo ni reagirala takoj in ga na potencialno žaljivost njegovih besed tudi opozorila; namesto tega ga šele zdaj črnijo skupaj s sopodpisniki protesta, ki jih na vodenem ogledu sploh ni bilo. V bran kolegu je stopil tudi Marko Juvan, ki meni, da je tematsko vodenje ogleda mesta žanrsko že zunaj področja stroge znanosti in se po preizkušenih receptih turističnih vodnikov drži konvencij druženja poučnega in kratkočasnega. Očitke o družbeno škodljivih posledicah takega vodenja ocenjuje kot hudo pretiravanje in zastraševanje.
