Podmizni posli so že vsaj dve desetletji sestavni del delovanja svetovne nogometne organizacije Fifa, vendar so zaradi izredne priljubljenosti najpomembnejše postranske stvari na svetu doslej v večjem delu ostali natanko tam, kjer so bili sklenjeni – pod mizo. A nič več. Afera Fifa pretresa svet že vse od pomladi, v priporu so pristali številni visoki funkcionarji Fife, vključno z najtesnejšimi sodelavci predsednika Fife Seppa Blatterja.
Toda na koncu je afera, ki se je zažrla v vse pore organizacije s sedežem v Švici, v svoj vrtinec potegnila tudi dve izmed najvplivnejših figur z roba nogometnih zelenic, nekdanjega odličnega nogometaša in prvega moža evropske nogometne zveze Uefa Michela Platinija in Blatterja, nekoč švicarskega turističnega delavca in predstavnika za medije pri urarju Longines. Čas gospoda Blatterja na čelu Fife se je po 17 letih verjetno dokončno iztekel s sledjo, ki razkriva avtorizacijo dva milijona švicarskih frankov vrednega nakazila na račun Platinija. Oba sta za zdaj sicer suspendirana zgolj za 90 dni. Žal je to le vrh ledene gore.
Cena za glas 1,5 milijona evrov
Zadnjega v seriji škandalov so zakuhali Nemci, ki naj bi za organizacijo mundiala leta 2006 kupili štiri glasove azijskih članic – stali naj bi jih 6,7 milijona evrov. Če k temu dodamo pričevanje katarske žvižgačke Phaedre Al Majid, ene od nekdanjih medijskih članic katarske ekipe, ki je vodila kandidaturo države za organizacijo nogometnega svetovnega prvenstva leta 2022, se cena glasu giblje okoli 1,5 milijona evrov. Glede na sume, ki krožijo okoli dodelitve prestižnega tekmovanja Rusiji leta 2018, pa so očitno dobrodošlo plačilno sredstvo tudi umetniške slike. Glasove za svetovno prvenstvo leta 2010 naj bi si za okoli 7,5 milijona evrov kupili tudi Južnoafričani, kar pomeni, da so bili od petih gostiteljev svetovnih prvenstev med letoma 2006 in 2022 »čisto« izbrani le Brazilci, ki pa niso imeli protikandidata.
Predsednik nemške nogometne zveze Wolfgang Niersbach je slab teden dni po izbruhu nemške različice afere Fifa prvič stopil pred novinarje in odgovarjal na neprijetna vprašanja. Znova je zanikal vse obtožbe korupcije, a nenavadnih poti milijonov evrov po švicarskih bančnih računih, ki so bili po razkritjih Spiegla namenjeni podkupninam za glasove, ni znal prepričljivo pojasniti. Včeraj ga je namočil še bivši predsednik zveze Theo Zwanziger, ki je za Spiegel potrdil, da je črni sklad obstajal in da je bil s tem Niersbach seznanjen že najmanj leta 2005. Zwanziger naj bi preveril, ali bi lahko kakor koli kazensko odgovarjal za to, da je odobril plačilo 6,7 milijona evrov nekdanjemu šefu Adidasa Robertu Louisu Dreyfusu. Slednji naj bi denar po razkritjih Spiegla nakazal Mohamedu bin Hammamu, med letoma 1996 in 2001 katarskemu članu izvršnega odbora Fife. Razkritja povsem izničujejo Niersbachova pojasnila, da je nemška nogometna zveza omenjeno vsoto na Fifin račun nakazala leta 2002, da bi si zagotovila kasnejše izplačilo 250 milijonov evrov za organizacijo prvenstva. Za Nemce pa je najbrž ob razblinjanju poletne nogometne pravljice leta 2006 najhujši šok, da naj bi pri nečednih poslih sodeloval narodna nogometna legenda Franz Beckenbauer.
V žepih uradnikov poniknilo na stotine milijonov
Še več masla na glavi ima 14 visokih uradnikov Fife, ki so se v ZDA že spomladi znašli na zatožni klopi. Med njimi sta najbolj zveneči imeni Jack Warner in Jeffrey Webb, nekdanji in sedanji predsednik nogometne zveze Concacaf (Severna in Srednja Amerika ter Karibi). Skupna vrednost spornih poslov štirinajsterice je ocenjena na več kot 150 milijonov dolarjev. Med letoma 1991 in 2015 naj bi na eni strani sprejemali podkupnine, na drugi pa s Fifo pod mizo sklepali kupčije, v katerih so pridobili tudi 33-krat podcenjene, sicer izredno donosne medijske in marketinške pravice mednarodnih nogometnih turnirjev, kot je denimo Golden Cup. Kako donosne? Zelo. Fifa je denimo samo s prodajo televizijskih in drugih medijskih pravic, resda veliko večino od svetovnega prvenstva, ustvarila 70 odstotkov vseh prihodkov med letoma 2011 in 2014, kar nanese slabe štiri milijarde dolarjev.
Rezanje tako velikega kolača je za številne očitno predstavljalo prehudo skušnjavo. Med najbolj požrešnimi je bil zagotovo kontroverzni Trinidadčan Warner, ki je bil vpleten v velik del spornih poslov. Pokojni Julio Grondona, dolgoletni član finančnega odbora Fife, mu je leta 2008 nakazal 10 milijonov dolarjev z namenom pranja denarja. Warner naj bi imel prste vmes tudi pri nominaciji Katarja za gostitelja svetovnega prvenstva, osebno naj bi mu bilo izročenih 1,2 milijona dolarjev, njegovima sinovoma po 750.000 dolarjev, njegovemu zaposlenemu pa še 400.000 dolarjev. Fifa je Warnerja v mrzličnih poskusih krpanja ugleda sicer dosmrtno suspendirala, a simbolna poteza ne more ustaviti deroče reke informacij o spornih poslih Fife.
Plodovit teren za korupcijo je bila tudi Južna Amerika ali natančneje Brazilija, kjer sta tesno koruptno vez stkala Jérôme Valcke, Blatterjev dolgoletni generalni sekretar in Ricardo Teixeira, nekdanji prvi mož brazilske nogometne zveze, ki je bil predsednik odbora za svetovno prvenstvo 2014, a je dve leti pred tem zapustil Fifo in pobegnil v Miami – naravnost v roke FBI. Ameriški zvezni preiskovalni urad preiskuje na tisoče dokumentov, povezanih z lanskim svetovnim prvenstvom v Braziliji. Med njimi naj bi bila še posebno sumljiva 150-milijonska pogodba med brazilsko nogometno zvezo in velikim proizvajalcem športne opreme, domnevno gre za Nike. Brazilski organi pregona pa naj bi medtem preiskovali 147 milijonov dolarjev nakazil, povezanih z brazilskim svetovnim prvenstvom, ki so se pretakala na Teixeirov bančni račun in z njega.
