Babin Most na robu Prištine je morda zadnji kraj na svetu, kjer bi pričakovali, da se boste spomnili na Thomasa Carlyla. »Če stvari pustimo nedokončane, bodo s časom dokončale same sebe na način, ki nikomur ne bo všeč,« ga v svoji knjigi o povojni Evropi citira Tony Judt. V enem stavku sežeta politika vseh povojnih Evrop. Srbsko naselje, stisnjeno med Kosovo polje, termoelektrano in Prištino, daje vtis nekoliko zapuščenega prizorišča iz filmov katastrofe. Tam stoji kot spomenik politike na mejah Evrope. Tako kot Slovenci pred dvajsetimi leti tudi na Kosovu sanjajo, da je Evropa neki fizičen kraj, kamor se morajo oni premakniti, da dosežejo blagostanje in varnost. »Kdaj bomo mi prišli v Evropo?« sprašujejo ljudje, do katerih je Evropa prišla pred petnajstimi leti. Ne zadovolji jih odgovor, da je Evropa prav tukaj, na teh tleh, kjer se prah vedno znova v dežju razmoči v zares fino blato, ki se lepi na čevlje in spodnji rob hlač. Ne, ne. Evropa je nekaj tam, na koncu potovanja.
Vojne krajine
Sirci, ki bežijo pred svojo vojno, imajo pred sabo natančen zemljevid Evrope. Evropa ni Bosna, kjer od leta 2004 deluje vojaški kontingent s ponosnim imenom Eufor. Evropska sila. Evropa tudi ni na Kosovu, kjer od leta 2008 deluje dva tisoč ljudi iz EU pod sijajnim imenom Eulex. Evropski zakon. Z nekoliko manj zadoščenja pa je treba vedeti, da Evropa v očeh ljudi, ki iščejo mednarodno zaščito, tudi ni Slovenija, ki jih panično pričakuje z razstavo policijske in vojaške nemoči. Evropske sanje so daleč za vsemi temi pregradami.
Meje Evrope so velika ozemlja razdrobljenih posesti, ki na drugi strani obzidja čakajo na izpolnitev obljube blagostanja in varnosti. S te strani se Evropo razume kot utrujen imperij, ki ne zna zavzeti ozemelj, za katera je že trdil, da so njegova. Tudi ne zna iz njih narediti stabilnih vojnih krajin, ki bi ga branile pred zunanjim svetom. Geografija stvari, ki rešujejo same sebe, se danes začne na meji med Slovenijo in Hrvaško, nadaljuje na meji med Hrvaško in Bosno, čez Srbijo in Kosovo, v Albanijo in Črno goro do polotoka Prevlaka na Hrvaškem, kjer je meja med Črno goro in Evropsko unijo še vedno prav tako nedefinirana, kot je bila leta 1995.
A kdo tam poje?
Prejšnji teden je po teh mejah vozil avtobus iz Slovenije. Na trenutke je spominjal na nekaj najbolj simpatičnih epizod črnega vala jugoslovanske kinematografije. Po dveh dnevih vožnje je zašel na ozko cesto, kjer je imel šofer težave obrniti. Cilj je bila majhna pravoslavna cerkev, ki stoji na mestu, od koder je leta 1389 car Lazar vodil bitko na Kosovem polju. Na razmočenem vrtu pred cerkvijo je kamnita miza, na kateri so Lazar in njegovi vitezi načrtovali napad. Nedaleč stran je Kosovo polje, kjer stoji spomenik srbskemu junaštvu. Na istem polju je na skrbno urejenem vrtu za kamnito ograjo tudi grob sultana Murata, ki je bil ubit v bitki. Babin Most je izključno srbska vas v državi Albancev, ki ne komunicira s svojim okoljem in še vedno živi v Srbiji. Vegaste hiše, zapuščena dvorišča, otroci se igrajo med kupi premoga, na katerega vedno prši rahel dež. Elektrika nekaj ur je, nekaj ur je ni, cesta je razbita, vas vzbuja vtis, da nihče ne skrbi za nič. Podoba skrajne ruralne revščine na robu improvizirane prestolnice mlade države, v kateri je ambicija večine mladih vseh narodnosti, da bi odšli delati v Nemčijo ali Švico. Priština je skoraj izključno albansko mesto z nekaj srbskimi in romskimi enklavami. Tudi država je skoraj izključno albanska z nekaj srbskimi enklavami in severnim delom okrog Mitrovice, ki nikoli ni priznal, da Kosovo obstaja kot država, in uporablja simbole in denar sosednje Srbije. Država je kot disfunkcionalna družina, kjer člani ne govorijo drug z drugim, ampak si zgolj pripovedujejo mite vsak v svojem jeziku.
Učinki so zanimivi. Slovenski vojaki iz oporišča v Peći še vedno stražijo srbski samostan Dećani, redki Albanci v Mitrovici pa skrbno pazijo, da jih kdo ne bi prepoznal. Mit zmaguje nad realno politiko. Pojavlja se pri popu, ki skrbi za cerkev v Babinem Mostu in pokopališče, ki drsi s strmega brega na cesto. Pojavlja pa se tudi v pisarnah Eulexa, kjer predstavniki Španije skrbno pazijo, da v dokumente Eulexa ne bi prišlo nič, kar bi Kosovo označilo kot samostojno državo. Poleg Španije Kosova niso priznali Romunija, Ciper, Grčija in Slovaška. Svoje mite o narodu in njegovih ozemljih križajo z miti kosovskih enklav. Ti so vklesani v kamen. Le da kamen ne vzbuja vtisa, da je zelo star. Spomenik bitki na Kosovem polju je leta 1954 postavila Titova jugoslovanska država, ki si je takoj po vojni privoščila manjši tradicionalni genocid na Albanci. Cerkev v Babinem Mostu so na temeljih starejših cerkvic zgradili leta 1984, bleščeča marmornata miza carja Lazarja se zdi, kot da je od lani. Zato, ker je od lani. Tako kot so od lani vrt okrog groba sultana Murata, lična ograja okrog njega in prelepa vzhodnjaška zgradba priložnostnega muzeja. Grob je originalen. Vse drugo je lani v neootomanskem slogu zgradila turška država, ki na tem ozemlju prav tako vzpostavlja meje svojih mitov. Zdi se, da se imperiji še vedno dogovarjajo čez vojne krajine, ki so pred kratkim dobile naziv samostojnih držav.
Ne delati valov
Na avtobusu, ki je vijugal po cesti v Babinem Mostu, so na poti od Ljubljane proti Prištini sedeli slovenski veterani mirovnih operacij Združenih narodov, Evropske unije in zveze Nato. Med njimi so bili častniki, ki so se pred kratkim vrnili s planote Golan, kjer so spremljali propad sirske države, pripadniki bataljona 1. brigade, ki je bil v največjem številu razporejen na Kosovu, vojaki iz operacij Združenih narodov v Bosni, Čadu, Albaniji, Sudanu, Kongu, Libanonu, Jordaniji, Pakistanu in Afganistanu. Pogledat so šli, kaj se dogaja na Centru za varnostno sodelovanje v Zagrebu, na poveljstvu Nata v Sarajevu, v štabu Kforja in sedežu Eulexa v Prištini, vojaški bazi v Peči, kjer je še vedno slovenski kontingent, pa v Albanijo in Črno goro, kjer so jim poveljniki črnogorske vojske razlagali o svojih upanjih, da bo država še letos postala članica Nata. Sami sebi pravijo mirovniki, organizirani pa so v društvo. Kot potujoči think tank na kolesih so šli pregledat usodo operacije, s katero se je Evropa v drugi polovici 20. stoletja srečala z vojno na svojem ozemlju in ohranila prisotnost mednarodnih vojaških poveljstev v prestolnicah daleč v 21. stoletje. Tudi za vsega mogočega vajene veterane je bil pogled na trenutke zares presenetljiv.
V zadnjih petindvajsetih letih se velika območja Balkana niso tako zelo razlikovala od Južnega Sudana, Palestine ali Cipra. Desettisoči vojakov pod mednarodnimi zastavami so bili v utrjenih taboriščih razporejeni od Zagreba do Skopja. V Ljubljani je bila pisarna visokega komisariata Združenih narodov za begunce, v Vinkovcih pa vojašnica argentinskega bataljona, kjer so se Argentinci prvič po vojni na Falklandih srečali s pripadniki britanske vojske. Na avtocesti med Zagrebom in Slavonskim Brodom je bila nadzorna točka, na kateri je bil bataljon gurk iz Nepala, v Zenici je bil prvič po otomanskem imperiju turški bataljon, na Kosovu pa slovenski. Na mostu čez reko, ki albanski del Mitrovice na Kosovu loči od srbskega, je stala vojaška zapora, ki je običajna na konfliktnih območjih tretjega sveta.
Kako so končale velike mirovne operacije s preloma tisočletja na ozemlju držav nekdanje Jugoslavije? Improvizirana infrastruktura, ki jo čez noč postavijo mednarodne vojske, pogosto izgine tako hitro, kot se prikaže. Kaj je ostalo na ozemlju, kjer so se belo pobarvani ukrajinski oklepni transporterji srečevali z ameriškimi humveji in kampanjolami italijanskih bersaljerjev? Kaj so pustili za seboj? Nekoliko presenetljivo so še vedno na mnogih mestih, kamor so prišli pred petnajstimi ali dvajsetimi leti. Mnoge zgodbe, v katere so vstopili, so ostale nedokončane, mnogi problemi nerešeni.
V Bosni in Hercegovini govorijo isti politični jezik, ki je bil v rabi leta 1995. Zven nekaterih besed se je sicer spremenil, Bošnjaki, Srbi in Hrvati se zelo trudijo, da bi zveneli čim bolj drugače, vsebina pa je zelo podobna. Vlada politika navzkrižnih predsodkov in strogih nacionalnih razmejitev, ki je bila v modi, preden so napetosti v Bosni degenerirale v vojno.
Četrt Lukavica v vzhodnem delu Sarajeva je živahen del mesta ob letališču Butmir, kjer vznikajo nova blokovska naselja, trgovski centri, hoteli, šole in knjižnice, za prvim vogalom pa je restavracija, ki že na vhodu oznanja nacionalne specialitete. Ena od mnogih sarajevskih četrti, ki so bile po vojni obnovljene in živijo običajno mirnodobsko življenje.
Vtis popolne normalnosti nekoliko zmotijo zastave zavezništva Nato na vhodu poveljstva mednarodnih enot v državi. Kjer so se včasih v vrste razporejali vojaki romanijskega korpusa Jugoslovanske ljudske armade, je speljana široka mestna cesta, ob njej pa so stanovanjske hiše in pisarne. Običajno mesto pač, v katerem so predimenzionirane vojašnice postale del mestne civilne infrastrukture.
Nato ima samo majhen del vojaških objektov v mestu. Poveljnica štaba zavezništva brigadna generalka Giselle M. Wilz ima za seboj spektakularno vojaško organizacijo in bleščeč naziv. Ko je Nato pred osemnajstimi leti po podpisu daytonskega sporazuma prišel v Bosno in Hercegovino, je štel 60.000 vojakov, v rezervi pa jih je imel še 80.000. Državo je prevzel od ponesrečene operacije Združenih narodov Unprofor, ki se je proslavil po tem, da je ohranjal blokado Sarajeva in predal Srebrenico srbski vojski generala Mladića. Genocid nad Bošnjaki je sprožil bolj resno vojaško intervencijo, ki je pripeljala do mirovnega sporazuma.
Ne drezati
Operacija hoče vzbujati vtis popolne uspešnosti in logičnosti. Danes ima Nato ob letališču v Sarajevu le še 600 vojakov. Na koliko prebivalcev države? Že pri tem vprašanju se zaplete. Podrejeni brigadne generalke so zelo previdno omenjali popis prebivalstva v državi. Po ocenah Svetovne banke iz leta 2013 ima Bosna in Hercegovina nekaj manj kot štiri milijone prebivalcev. Rezultati cenzusa, ki so ga izvedli leta 2013, pa so dve leti kasneje še vedno v obdelavi. Od zadnjega štetja prebivalstva iz leta 1991 se je struktura prebivalstva spremenila, novo štetje pa utegne porušiti shemo razporeditve oblasti, ki jo je vzpostavil daytonski sporazum.
Bosna in Hercegovina temelji na treh konstitutivnih narodih: Bošnjakih, Srbih in Hrvatih. To ni pravično do drugih in je sprožilo ustavni spor, ker sta pripadnika romske in judovske skupnosti tožila državo zaradi diskriminacije, vendar je približno ustrezalo vsaj razmerju številčne moči. Rezultati štetja prebivalstva pa kažejo, da se je tudi razmerje moči spremenilo. Hrvati so se po vojni začeli množično izseljevati, hrvaška skupnost v Bosni in Hercegovini pa utegne po številkah pasti od statusa konstitutivnega naroda na raven nacionalne manjšine. V tem primeru bi bili rezultati štetja neustavni, ker ustava Hrvatom daje status konstitutivnega naroda skupne države. Protestirali bodo tudi Srbi, ker se je po neuradnih ocenah zaradi izseljevanja zmanjšalo tudi njihovo število. Na razmerju med tremi narodi temelji mirovni sporazum, nad katerim bdijo enote Nata, ki so tukaj razmeščene, da preprečijo ponovni izbruh vojne med konstitutivnimi narodi Bosne in Hercegovine. Bili bi v zelo nerodnem položaju, če bi se izkazalo, da je med njihovim mandatom eden od narodov skopnel.
To pa je samo ena od težav, ki jih imajo na poveljstvu Nata. Dobre pol ure potrebujejo, da razložijo politični zemljevid države, kjer so razmeščeni slabi dve desetletji. Ko se predstavnik Nata sreča s političnim vodstvom države, ima pred sabo tri predsednike, dvanajst premierjev, sedemsto šestdeset zakonodajalcev, tisoč dvesto sodnikov, sto osemdeset ministrov in 124 kilometrov avtoceste. Več je ministrov kot kilometrov avtoceste. 56 več. En premier pride na 300.000 prebivalcev.
Vojaki so zadovoljni, ker so v tej strukturi zadnjih dvajset let zagotavljali svobodo gibanja in odsotnost oboroženih konfliktov. Prebivalci države jim radi pripišejo zasluge za oboje. Intervencija mednarodnih sil je prekinila vojno in omogočila vzpostavitev normalnega življenja. Vendar je to naredila tako, da je vzpostavila nefunkcionalno državo, iz katere se ne bo mogla umakniti, dokler ima status enotne države.
Bosna in Hercegovina je ena država, ki jo sestavljata dve eniteti. To nista Bosna in Hercegovina, ampak Republika srbska in Federacija, ki imata ob sebi še poseben dvonacionalni district Brčko. Federacijo sestavlja deset kantonov. Vsaka entiteta ima svoj parlament, parlament ima tudi država, parlament in vlado z ministri pa ima tudi vsak kanton. Vsega skupaj dovolj velik aparat za upravljanje petih ali šestih držav. Je to dovolj jasno in razvidno? Na to se namreč nalepi še grozd mednarodnih institucij, komisarjev, svetovalcev in visokih odposlancev. To ni rezultat naključja, bosanskega veselja nad bohotenjem birokracije ali veselja mednarodne skupnosti do neskončnih operacij. Tako predpisuje mednarodno verificiran mirovni sporazum, ki ima status nedotakljivega dokumenta in ga ne morejo spremeniti niti takrat, ko je očitno, da je nerazumen. S spremembami se morajo namreč vsi strinjati.
Poveljstvo Nata stoji na zanimivem ozemlju. Nato HQ Sarajevo je njegov uradni naziv. Vendar tam okoli poteka meja med dvema mestoma, ki se obnašata, kot da sta v dveh različnih državah. Lukavica je v Vzhodnem Sarajevu, ki je del Republike srbske in nima s prestolnico nobene zveze. Mejnega prehoda sicer ni, zato pa je meja jasna in razvidna. Zamenjajo se zastave, pisava, jezik, znamke mineralne vode in šolski učbeniki. Sarajevo je prestolnica Federacije, Vzhodno Sarajevo pa periferno mesto Republike srbske, ki ima prestolnico v Banjaluki. Meje potekajo točno tam, kjer so leta 1995 potekale frontne črte.
Dvajset let po podpisu mirovnega sporazuma je vprašanje, ali je Bosna in Hercegovina ena država ali sta dve ali morda tri, prav tako aktualno, kot je bilo novembra 1995, ko so s cest izginile vojaške nadzorne točke vojsk in milic ter barikade Združenih narodov. Vojna je pustila za seboj zelo eksplozivno mešanico. Eksplozivno v najbolj dobesednem pomenu. Država se pod strogim nadzorom mednarodnih enot še vedno ubada z vprašanjem, kako naj do konca uniči zaloge streliva, topovskih granat, min in eksplozivov, ki po dvajsetih letih bolj ali manj posrečenega uničevanja še vedno ležijo v skladiščih. 17.000 ton še vedno čaka na uničenje. Ena glavnih preokupacij mednarodnih enot je, da se ne znajdejo na prostem trgu, ki bi jih z veseljem preusmeril proti Bližnjemu vzhodu, kjer so potrebe vedno večje.
Po toliko desetletjih se nihče več ne spomni, ali je Evropa kdaj resno mislila, ko je govorila o integraciji svojih vzhodnih provinc. Ustvarila pa je mejno področje, ki je kot ločnica med njo in ostalim svetom veliko bolj prepričljivo od schengna. Na obeh mejah so sedaj vojske pod istimi zastavami.
