»Get up, get up!« je kričal prvi policijski želvak in zmedene ljudi preganjal na noge in vstran – stran od ceste, proti grmovju. Očetje so hitro grabili za roke otroke, mame so panično lovile naramnice nahrbtnikov pred ščiti, ki so jih potiskali stran. Nekaterim je uspelo pograbiti odeje, na katerih so sedeli, drugi so jih v zmedi in naglici pustili za sabo. Na eni je ostala tudi roza otroška bunda, ki jo deklica ob sončnem zgodnjem popoldnevu ni imela na sebi. Dezorientirana družina je hitela stran od zlovešče črne plastike, uniform, ščitov in policijskih palic.
»Ne boste tega vzeli?« je pokazal na roza bundico eden od policistev. Oče in hčerka ga nista več slišala, hip zatem je bila cela družina že zagrajena za kovinskimi ograjami. Policist se ni sklonil, ampak resignirano stopil preko. Na tleh so bili papirčki, plastične vrečke. Pred oklepi se beži. Ostanejo pa predsodki in nesporazumi.
Prostovoljci Rdečega križa so le opazovali dogajanje ob ravno pripeljanih paketih mleka in vrečah kruha. Namesto da bi hrano delili, je bilo videti, kot da jo varujejo. Begunci so bili za ograjami, odrinjeni nazaj, da se je ustvaril prazen kordon ‘varnosti’. Tja so prikorakali minister, ministrici in predsednik vlade, ki so se pripeljali v koloni varovanih črnih limuzin iz Brežic in z lokacije prejšnjega taborišča blizu železniške postaje v Dobovi.
Brezumni marš z utrinki sočutja
Medtem so na drugi strani železnice, ki teče ob cesti, policisti v skupino zbirali in disciplinirali več sto beguncev, ki so prispeli s hrvaške strani. Na čelu sta stala dva policista s psoma, ki sta se zaganjala levo in desno. Čisto zadaj so brneli policijski kombiji. Nekaj beguncev so spustili na star avtobus ljubljanskega potniškega prometa, ki je počasi obrnil in odpeljal. Skupina se je začela premikati. A namesto proti cesti – najkrajši poti do Brežic ali do novega taborišča in železniške postaje, so jih usmerili na levo med polja.
Brezumni marš se je začel. Kolona se je hitro raztegnila in razdrobila. Očeta s sinom, ki je počasi med šepanjem lovil ravnotežje na makadamu, so prehitevali hitrejši. Stari gospod, ki se je upiral na palico, in njegova družina so bil naslednji, ki so zaostali. Po manj kot pol ure hoda se je na travo ob cesti usedla družina. Da si malo odpočijejo. Govorilo se je malo. Vsaka beseda je izgubljena energija. Tudi odgovori na vprašanja, kam se jih žene in ali je cilj blizu, niso bili nekaj, kar je bilo prijetno slišati. Z vsakim odgovorom pa je rasel občutek sramu.
Kmet je zapeljal med kolono na njivo in začel škropiti z gnojem. Presenečeni, so begunci odvrnili pogled in hiteli mimo. Iz le ene od vsaj petdesetih hiš, mimo katerih je skupina beguncev hodila, je mlad moški tiho prinesel do ograje kozarec in skodelico vode. Profesorica francoščine in francoske literature iz Damaska, njen sin in mama so hvaležno sprejeli za begunce najdragocenejšo tekočino.
Namesto izrednih razmer potrebujemo ljudi
Zahajajoče sonce je ustvarjalo absurdno lepe slike pokrajine med procesom razčlovečenja ljudi, ki ga izvaja slovenska vlada. Na ravnici spredaj ob padajočem večeru je potka naredila ostri ovinek v levo in nato zavila nazaj v desno. Begunci so tiho hodili, izmučeni delali dolg ovinek okoli polja, ki čaka na zimo in na katerem so le še štrclji pobrane koruze. Sredi polja je stal policist in vpil, da nihče ne sme naravnost, po krajši poti.
»To je zasebna zemlja. Tu čez ne smete! Drugače se bo vse uničilo,« je razložil, medtem ko mu je iz zvočnika na prsih zahreščal glas kolega: »Tu na poti se je ena ženska onesvestila. Ima kdo kaj vode?«
»Tisti avtobus v Rigoncah je bil napaka. Voznik ga je pripeljal iz Ljubljane in ni vedel kam,« je še razložil policist, ki je v imenu slovenske države varoval privatno, požeto polje, da čezenj ne bi šli izmučeni ljudje. Jezno se je nato odpravil stran proti naslednji skupini, ki je upala, da če se je že izgubila človečnost, se je morda ohranilo vsaj nekaj razuma.
Cestni dostop do Rigonc je kot narejen za krožni promet, saj cesti tečeta po obeh straneh železniške proge. Nikjer ni potrebno obračati. Če bi se begunce premaknilo dvesto metrov naravnost naprej, namesto več kot deset kilometrov na levo in ob reki proti Brežicam, bi se jih lahko brez težav prepeljalo – z avtobusi, kombiji, osebni vozili ali na prikolicah traktorjev.
Čas, ki ga živimo, je izjemen. A ne potrebuje izrednih razmer. Potrebuje ljudi: zdravniško osebje, socialne delavce, prevajalce, učitelje jezikov in še več voznikov avtobusov, ki se zmotijo in pridejo po utrujene, prestrašene, a pogumne in dostojanstvene ljudi, ki iščejo le možnost preživetja.
Dobri dve uri je trajal pohod petkove popoldanske skupine beguncev iz Rigoncev v brežiško taborišče. Tja so prispeli v temi, ko so bili vladni predstavniki že davno nazaj v prestolnici. Begunci so vstopali v taborišče zadaj, stran od televizijskih kamer na vhodu. Te so spremljale avtobuse, ki so begunce vozili proti Avstriji. A je tudi na zadnjem vhodu v taborišče čakal begunce policijski kordon. Vode pa še vedno nikjer.
