Oče gotovo nisem oziroma gre za primer, ko je očetov več. Tudi stric iz ozadja se sliši že malce izrabljeno. Najbolje je, da rečeva, da sem teta.
V vsakem primeru ste zraven – kot tekač in tudi pisec dnevnika. Nam zaupate kakšno zanimivo anekdoto?Ko sem šel leta 1995 prvič na organizirani tek, na katerega sem se sicer resno pripravil, tudi z ogledom trase, sem že po petih minutah mislil, da bom umrl. Prav vsi so me puščali zadaj. Če bi bila na Golovcu avtobusna postaja, bi se gotovo odpeljal domov. Spominjam se, da sem se boril z Dušanom Pliveričem, letnik 1929, in to za 47. mesto, tako malo nas je bilo takrat. To je bil pač odsev tedanjega tekaškega stanja. Kdor je tekel, so ga imeli za norega.
Maraton je postal eden najprepoznavnejših dogodkov mesta. Kaj je v teku tako zelo posebnega, da privablja množice?Maraton je postal modni in družabni dogodek. Ko imaš 20.000 aktivnih udeležencev, imaš 100.000 emocionalno udeleženih, saj so zraven tudi družine. Velika večina ima od teka veliko. Tudi če odtečeš samo polovični maraton, moraš toliko trenirati, da se ti življenje uredi, kar je zdravo, saj praviloma ljudje nehajo kaditi in piti. Večina namreč teče, ker želi biti zdrava in do pozne starosti skrbeti za svoje otroke. Ponosen sem, da sem pomagal, da so se ustvarile razmere, ki množicam ljudi omogočajo, da si smiselno urejajo življenje.
Je odnos mesta do prireditve ustrezen? Kot mestni svetnik ste se trudili, da bi postala del proračuna. Kako je s tem danes?Danes je zgodba drugačna, vse je urejeno. Zoran Janković je bil vedno podpornik športa, do maratona je imel vselej veliko razumevanja. Tudi ko je bil v Mercatorju, je bilo podjetje zraven. Brez njega bi bilo težko. Precejšen kos pogače pokrije mesto, država pa – to je druga pesem. Ta seveda pobira denar, saj je treba na primer vsako zaprtje ulice plačati.
Nekateri tekači se na ulice podajo celo bosi, ker naj bi to bilo prvinsko.Med njimi je tudi prijatelj Klun, ki me je vlekel predlani, ko sem nepripravljen tekel 42 kilometrov. Toda za moje noge to ni. Bolj mi ustreza, da sem spodaj malce umetno oblazinjen.
Je ponižujoče, ko vas prehiti kakšna na videz bolj okrogla ženska, ki ji ne bi pripisali posebne kondicijske priprave?To se vsaj za zdaj še ne dogaja. Se pa spominjam gospe z maratona v Radencih, ki je eno nogo dobesedno vlekla za sabo, pa me je prehitela.
Zakaj ste med vsemi oblikami rekreacije izbrali prav tek?Bil sem mamin sinko, visel sem pred televizorjem in bil knjižni molj, vse slabe kombinacije so bile na kupu. Nato sem šel z družino v Anglijo, in ko sva s sinom igrala neke vrste badminton, sem prvič občutil poživljenost telesa, kako je fino, ko kapilare malce ščemijo, ko ti je toplo in si rahlo evforičen. Takrat sem se impulzivno odločil za tek. Seveda je reč zelo poceni, samo nekaj si nadeneš na noge in že tečeš. Meni je tek super. Boljša od teka se mi zdi le hoja. Hodim zdaj celo več, kot tečem. Pri hoji opažaš okolico in vidiš stvari, ki jih sicer ne bi.
Se pred začetkom maratona kdaj bojite, da telo ne bo zdržalo in boste primorani odstopiti?Meni že veliko pomeni, da pridem na start. Kakšnih 35 nas je veteranov, ki vztrajamo že od prvega ljubljanskega maratona naprej. Ko se vidimo, se rokujemo tako, kot sta se Tito in Brežnjev, ko sta si potipala žilo, da bi zaznala utrip. Za ljubljanski maraton, ne zase, sem bil vedno pripravljen narediti prav vse. To je pač moje dete. Ko mi je umrla mama, je še nismo pokopali, pa sem že tekel, podobno sem storil, ko sem imel 39 stopinj Celzija vročine. Nekoč se mi je v Radencih zgodilo, da sem odstopil, ker mi je počila mišica. Zaradi tega sem se še mesece pozneje počutil slabo. Zdelo se mi je, da sem faliranec. Zoprn občutek.
Menda imate v pasu tako imenovani krizni žep s telefonom in toaletnim papirjem. Sta se izkazala kot potrebna?Toaletni papir imam s seboj vedno v spodnjih hlačah. Ko hodim s psi po gozdovih, se toaletni papir izkaže kot nuja, nikoli ne veš, kdaj te zagrabi potreba. Aja, krizni žepek – no, tak na zadrgo, v pasu za bidon. Za »skret papir« tam prostora ni. Zato imam tega kar v spodnjicah.
Nekoč ste dejali, da vas maraton spominja na življenje. Lahko razložite?Ja, na koncu crkneš. Ne, resno, maraton je tako zahteven, da že enemu samemu poskusu posvetiš 20 tednov priprav, potem pa je vsega konec v treh ali štirih urah. Pogosto se izkaže, da si naredil napako. Podobno je v življenju, napak ne popravljaš vsak dan, ampak takrat, ko te življenje udari po glavi. Življenje je najboljši psihoterapevt, a potrebuje žal vsaj 30 let, da pride do zdravilnih učinkov.
V kakšnem stanju so vaša kolena, boste znova preventivno vzeli ibuprofen, kombinirali pa tek in hojo?Kolena so v redu, imel pa sem zastarano poškodbo, ki mi je onemogočala vožnjo avtomobila in hojo. Moj genialni fiziater Tomaž Fuchs – nemški priimek, a nič zato – mi je rekel, da je edina pot do ozdravitve, da poškodbo obnovimo. Zvil mi je nogo in me nato 3000-krat potolkel s pnevmatskim kladivom po tisti boleči točki. Točka je oživela od samega strahu pred ponovitvijo zdravljenja, po petih dneh sem že tekel na Rašico.
Tekli ste torej tudi poškodovani. Kakšen smisel je imelo to? Samo da lahko rečete, da ste bili na startu vseh ljubljanskih maratonov doslej?Seveda se kot teta maratona čutim dolžnega, da sem vsako leto zraven. Poškodba pa se prikrade po navadi zelo polagoma, ko se je zaveš, si se pač že prijavil.
Kaj vas sploh lahko ustavi? Le smrt?Smrt nedvomno. Smrt je treba spoštovati. Hierarhija vrednot se mi je spremenila, ko sem za volanom doživel bližnje srečanje s smrtjo – lani sem zaspal kot voznik. Tekanje mi sicer ne pomeni več enako kot nekdaj, zdaj sem bolj hodec. Imam pač štiri pse, smo kot krdelo. S psom sicer lahko tečeš nekaj časa, potem pa se na lepem ustavi. Kaj povoha, kaj polula, pogovarja se z drugimi psi ali pa gre za srno in moraš brlizgati kot vaški bebec uro, dve, da se ja ne bi pes izgubil. Vse to je zelo poživljajoče.
Nikoli mi ni bilo jasno, kako lahko družinski oče ali mama, ki je polno zaposlen(a) s službo in otroki, najde čas, da se ustrezno pripravi za maraton. Govorimo o teku na 42 kilometrov.Čas je kot menjalno sredstvo. Psi mi dnevno vzamejo tri ure in mi jih izboljšane vrnejo. Podobno je pri teku. Ena ura ti gre za tek. Marsikdo mi reče: A bomo danes tekli, ko je vreme tako slabo? Pa mu odvrnem: Saj lahko ostaneš doma in gledaš Slovenija ima talent. Vsak se lahko odloča samo zase.
Tek je postal dobičkonosna industrija. Ste tudi vi oblečeni v skladu z modnimi zapovedmi?Če je moda takšna, da poudarja ženske obline in krasote, potem sem vedno za. Ni boljšega dopinga kot teči za mično žensko zadnjico. Blagor nam dedcem, da je toliko deklet, ki jih tek veseli.
Zakaj je ljubljanski maraton na sporedu pozno jeseni, ko dostikrat dežuje ali celo sneži? Je hladno vreme za vas moteče?To je bil edini termin, ki ni bil zaseden. Seveda na začetku nismo vedeli, da bo ljubljanski maraton tako zrasel in se ga bo udeleževalo toliko tekačev. Meni ni hudo teči v slabih vremenskih razmerah, prav nasprotno, bolj ko je mrzlo, bolje sem tekel. Vročina me ubija. Se je pa vreme spremenilo. Včasih je bil zrak suh, zdaj je precej bolj vlažen, zato je težje teči. Letos bomo imeli super vreme, boljše si težko želiš.
Glavni pokrovitelj maratona je prodajalec avtomobilov. Je v tem kaj simbolike?To je res zanimivo, tega paradoksa se nisem zavedel. Sicer pa – saj ljudje tudi izdihujemo ogljikov dioksid, mar ne? Brez sponzorskega denarja dejansko ne bi šlo. Afriški tekači niso zastonj. Evropejci se seveda počutijo zapostavljene. Ravno včeraj sem predlagal, da bi vpeljali poseben nagradni sklad za v Evropi rojene tekače. Za slovenske ga že imamo, kar je tudi edino prav. Če Evropejci ne bodo nagrajeni znotraj svoje skupine, jih bo minilo veselje do nastopanja. In kdo bo potem tekel? Trideset črncev in jaz ali kako?
