Urška Cvetkovič iz društva Hospic: Otroci žalujejo drugače kot odrasli

»Bolečine jim nihče ne more vzeti, lahko pa jih naučimo živeti z njo. Pogovor ne more rešiti vsega, lahko pa zelo pomaga in olajša težko obdobje. Radi bi, da otroci to spoznajo,« izpostavlja Urška Cvetkovič, vodja programa žalovanja otrok in mladostnikov v društvu, ki za levjesrčne od petega do osemnajstega leta starosti vsako leto organizira triinpoldnevni brezplačni tabor v naravi. Letos so takoj zapolnili vseh 30 prostih mest. Naknadno so povečali število udeležencev na 40, kar je zgornja meja za društvo, sestavljeno večinoma iz prostovoljcev. A potrebe so še večje. Po mnenju Cvetkovičeve se starši in strokovni delavci vse bolj zavedajo, da nepredelano žalovanje pusti pečat za vse življenje.

Več se govori in piše o tem, bodisi ob izgubi bodisi preventivno. Vstopamo tudi v šole in vrtce. Tako imamo tudi več stika s svetovalnimi delavci, zanje izvajamo izobraževanja. Zelo pomembno je, da se na to spoznajo, saj so pogosto prvi stik s starši. Prvi jim lahko povedo, kako pomembno je otroku omogočiti, da spregovori o svojem odnosu z umrlo osebo, o svojih čustvih in vsem, kar se mu ob tem dogajanju plete po glavi.

Kadar opazijo, da sami ne zmorejo. Ko se otrok zelo zapira in ga nihče ne more doseči. Ali ko se otrok oziroma mladostnik začne agresivno vesti. Tudi takšen odziv je lahko izraz žalosti in stiske. Zlasti če se ne more pogovarjati. Veliko staršev pravi: Tako rad bi mu pomagal, pa ne vem kako, pred meno se zapre, z menoj ne govori. V takšnih primerih vedno prav pride pomoč koga zunaj družinskega kroga. Lahko poskusimo z individualnim svetovanjem, še večjo moč pa imajo delavnice, na katerih so otroci obkroženi z vrstniki s podobnimi težavami.

Zato ker ne želijo še dodatno prizadeti svojih bližjih. Če otrok nekaj vpraša in mama ali oče začneta jokati, bo to raje zadržal zase, saj ju ne želi obremenjevati s svojo žalostjo. Ščitijo eden drugega – starši otroke in otroci starše. Vsak se dela močnega za drugega, zato včasih doma ne gre najbolje. V vrstniških skupinah je povsem drugače. Ko eden nekaj pove, preostale kar potegne, vsak doda še nekaj zraven. To je zanje najlažji način, kako izraziti svoje občutke. Ko se srečajo z drugimi otroci s podobno izkušnjo, vidijo, da se to ni zgodilo samo njim, ampak da se to dogaja velikemu številu različno starih otrok. Večkrat otroci povedo, da jih v šoli doletijo neprimerne opazke, v naših skupinah pa tega ni, saj imajo vsi podobno izkušnjo. Neverjetno je, kako so spoštljivi drug do drugega.

Veliko delamo na oblikovanju skupine. Trudimo se, da se v njej vzpostavi krog zaupanja in varnosti, kar je osnova za vse drugo. Otroci sami postavijo pravila skupine, sami izberejo njeno ime. Dopoldne in popoldne tri ure potekajo delavnice, na katerih rišemo, ustvarjamo; izdelamo svečnike, ščit moči... Otroci lažje govorijo, medtem ko nekaj počnejo. Ne morejo se kar tako pogovarjati kot mi odrasli – potrebujejo nekaj, kar jim je blizu. In je seveda prilagojeno njihovi starosti, zato jih tudi razdelimo v skupine po starosti. Kadar otroci potrebujejo bolj individualen pristop, pa jih še vedno lahko eden izmed treh strokovnih delavcev in prostovoljcev v skupini pelje do boksarske vreče, da tako izrazijo svojo jezo. Ali pa gre z njimi v gozd, kjer lahko na vso moč zavpijejo. Vmes med delavnicami obvezno sledi razbremenitev v obliki športa ali družabnih iger. Zvečer se lahko sprostijo ob kakšnem glasbenem nastopu in zabavnem druženju.

Ker izhajamo iz odrasle perspektive. Ko odrasli žalujemo, smo lahko dolgo v žalostnem občutju, otroci pa žalujejo v intervalih. Mlajši kot so, hitrejši so ti intervali. To pomeni, da je otrok žalosten in zajoka, ko se odpre neko vprašanje, potem pa se gre čez pet minut igrat. To je pač njegov način. Starše moramo stalno opominjati, da otroci in mladostniki potrebujejo čas za zabavo, smeh, prijatelje. To ne pomeni, da ne žalujejo, ampak da žalujejo na svoj način. To je njihov edini način, ki ga je treba spodbujati, ne pa jim vzbujati občutkov krivde.

Tudi otroke ob izgubi bližnjega doletijo velike spremembe, na to ne smemo pozabiti. Včasih zamenjajo kraj, šolo, izgubijo prijatelje, tudi socialni status se jim lahko spremeni. Pogosto povedo, da ne morejo več hoditi na kakšne interesne dejavnosti, ker se samohranilcem to ne časovno ne finančno ne izide. Spomnim se očeta, ki je ostal sam s štirimi otroki. Ni mu preostalo drugega, kot da je ukinil drsanje, s katerim so se prej vsi ukvarjali, saj jih ni mogel več voziti niti kriti stroškov. Otroke skratka doletijo številne izgube, tudi o tem se pogovarjamo. Zanima jih tudi, kdo se bo z njimi učil, kdo bo šel z njimi na tekme, kdo jih bo gledal, ko bodo nastopali. Ogromno takšnih vprašanj se jim poraja.

Res se tako kaže. Kot da izgubijo en del otroštva. Prej prevzemajo večje odgovornosti, nove naloge, bolj samostojni morajo biti. Zlasti starejši otroci pogosto prevzamejo vlogo izgubljenega starša, mlajši se zelo navežejo nanje. Na taboru so velikokrat otroci iz iste družine, a jih razdelimo v različne skupine, zato da je starejši brat tam samo kot najstnik, da ga ne skrbi ves čas za mlajšega bratca in mu ni treba več skrivati svojih čustev pred njim. Našim prostovoljcem so vse te situacije zelo znane, z njimi delijo tudi svoje izkušnje, kar prav tako zelo pomaga, da se odprejo. Tudi solze so dovoljene, zato da otroci vidijo, da tudi odrasli žalujejo, da ni nič narobe, če to žalost izrazijo. Da so torej solze in žalost način, kako gremo skozi proces žalovanja.

Vzporedno s taborom levjesrčnih že tretje leto od petka do nedelje poteka tudi tabor za starše, zato da se imajo tudi oni priložnost dotakniti svojih tem, na svoj način. Z našimi prostovoljci in strokovnimi delavci se srečajo na bližnji lokaciji, a brez stikov z otroki. To se je izkazalo za zelo dobrodošlo. Po končanem taboru pa organiziramo še srečanje za otroke in starše, kar je priložnost, da otroci spet srečajo nove prijatelje in da se spoznajo tudi njihovi starši. Pogosto se potem povežejo mame samohranilke, na primer zaradi varstva, in si izmenjajo ideje. Zgodilo se je že, da so se dogovorile za skupen dopust. Imajo namreč podobne izkušnje in potrebe, zato se tudi najbolj razumejo.

Odrasli se moramo najprej soočiti s svojimi strahovi pred smrtjo, tako smo lahko sogovornik otroku. Odgovori na vprašanja, ki jih otrok postavlja, naj bodo čim bolj preprosti, jasni in neposredni. Ne potrebujejo več informacij, kot jih dobijo z odgovori na svoja vprašanja. In še pomembnejše – ničesar jim ni treba prikrivati. Zelo pogosto se dogaja, da hočejo starši otroka zaščititi in mu česa ne povedo, toda otroci vedno prej ali slej vse izvedo. Težje jim je, če to izvedo od koga drugega, ne pa od svojih bližnjih, saj tako izgubijo še zaupanje vanje. Začnejo dvomiti o vseh njihovih odgovorih. Zelo pogosto slišimo: kar naprej sprašuje eno in isto. Da, ker to potrebuje, da sprejme, da se je to res zgodilo in da je to, kar je prvič slišal, res. In ko pride otrok z vprašanjem, je pomembno, da se mu posvetimo. Tudi če takrat ravno kuhamo ali likamo. To je podarjen trenutek, in če ga takrat ne sprejmeš, bo otrok odšel in ostal sam s svojo bolečino in strahovi.

Slaba. Otrok to žalost nosi s seboj vse življenje. Značilne so težave pri zaupanju, v partnerskih odnosih. Ljudje z nepredelanim žalovanjem težje prenesejo kasnejše izgube v življenju. Če o nekom ne govorimo več, se lahko otrok sprašuje: Ali je bila ta oseba tako nepomembna, da se o njej ne govori več? Bo tako tudi z menoj? Ali sploh kaj pomenim na tem svetu? Ali sem premalo sposoben? Zelo hitro sebe okrivijo za tragični dogodek. Zato je treba pri vsakem otroku stalno preverjati občutke krivde in mu vsakič znova zagotoviti, da s smrtjo ni imel nič oziroma da smrt ni nekaj, kar bi lahko povzročil s svojim vedenjem, ampak del življenja.