Stalno je razmišljal, je ena od poudarjenih značilnosti Roka Petrovića, žal pokojnega (izrazito) velikega slovenskega smučarja. Zavoljo aktualne gledališke predstave, posvečene njemu, je bilo o Petroviću v minulih dneh veliko povedanega, pri čemer pa se ne morem izogniti vtisu, da so razprave, ki jim je mogoče slediti, nemalokrat pretirane. Nekje se je recimo dalo prebrati tudi, da so bili drugi smučarji konformisti, torej »sprejemalci norm zavoljo osebnih koristi«. Močne besede.
Vrhunski šport pač ni struktura, v kateri bi človek »ganjal punk«, bentiti nad normiranostjo športa pa je primerljivo s cmerjenjem zaradi tega, ker je z uporabo interneta ogrožena tvoja zasebnost, ali še bolj primerljivo s pritoževanjem nad tem, da si moker, potem ko si prostovoljno skočil v vodo. Ker so šport dejansko predvsem norme. Ves čas in povsod. Norma je srž vrhunskega športa. Drugačen šport od tako normiranega je kvečjemu rekreacija. Ta pa navijačev niti ne zanima. Tako tudi za Kareema Abdula Jabbarja ne bi vedeli, da se spozna na jazz, če ne bi bil predvsem vrhunski košarkarski center. In zato velja biti zavoljo Petrovićeve karizmatičnosti oziroma tega, ker je bil pač privlačen človek, pri teh smučarskih dilemicah in v vnemi po spektakularnem upovedovanju skrajno takten. Kajti že najbolj prostodušna izpeljava trditve, da je Rok stalno razmišljal, je, da Križaj tega ni počel. Stalno razmišljal. Ampak? Blejal v prazno? Poslušal Vogrinčeve direktive? In na tak način zmagal na slalomu v Wengnu? Najbolj poledenelem slalomu zgodovine ledu. Tisti prvi Wengen mislim. Ko je premagal Stenmarka. Kar je, vsaj za pisca teh vrstic, najboljši slovenski slalom vseh časov.
A to so že vprašanja okusa. Ta razlikovanja in dileme so delikatne zadeve. In spet se zdi uporabno orodje stara dilema med The Beatles in The Rolling Stones. Prvi veljajo za malodane sistemarje, drugi pa za fantome svobode in upornike, kar pa je dejansko posledica PR-delovanja Andrewa Looga Oldhama, menedžerja Stonesov. No, najprej so morali obstajati The Beatles.
