Če na zadevo pogledamo s kančkom distance, gre za generacijski konflikt. Med starejšimi in mlajšimi državljani. Poosebljenje starejšega državljana je seveda košarkarski selektor Zdovc. Toliko bolj, ker gre za človeka, ki tako in tako poudarja, da kariere ni naredil zaradi talenta, temveč delavnosti. Človek starih uzanc, med katere sodi tudi tekmovalčevo brezpogojno pristajanje na pokornost do avtoritete. Bodisi do trenerja ali pač strukture, ki ji pripada. Vendar pa mladež ni več taka, kakršna je bila mladež, ko je bil mladec še Zdovc. Mladež nerga. Ni pripravljena čakati. Ne samo mladež. Tudi starši mladcev. Nihče ni pripravljen čakati. Vsi bi takoj. In vse.
To ugotavlja tudi Zdovc, ima pa težavo, da težko skrije nemalokrat preveč zajedljivo in preosebno izraženo vzvišenost nad takšno miselnostjo. Tudi zaradi preveč ostrih besed se zdi ideja, da bi poskusil dandanes poklicati Vujačića, znanstvena fantastika. Vendar pa... Ali je sploh mogoče biti trener ali pač na drugi strani tekmovalec, če na to pokornost ne pristajaš? Mislim, da ne. Zato se zdi Zdovčeva jeza na malega Nikolića, ko mu je ta dejal, da bo zaradi poškodbe in utrujenosti od menda divjaškega tekmovalnega ritma najprej vzel dopust, potem pa se bo javil na priprave, edini možni odziv trenerja.
Ena od osnov vodenja ekip so sestanki. Procedura. Kar izraz »začetek priprav« pomeni. Začetek priprav dejansko pomeni prvi sestanek. Na sestanek pa se ne zamuja. Če tekmovalci zamujajo na sestanke s trenerjem, je bolje, da si poišče kak drug poklic. In obrnjeno. Na sestanek tekmovalec pride nujno. Ne glede na to, da je utrujen, poškodovan ali da se počuti oškodovanega. To so stare tekmovalske uzance, ki bi morale veljati še danes. Je pa v slovenski košarki problem, da so ti principi že zdavnaj razvodeneli zaradi številnih nenačelnosti v preteklosti. Zgodovina kompromisarstva mladcev, kot je Nikolić, ne more pozitivno navdihovati.
