Pomembno je, da imajo otroci s posebnimi potrebami oziroma njihovi starši izbiro, da se lahko glede na zadovoljevanje osebnih in niti ne toliko posebnih potreb odločijo sami, kaj bi bilo zanje najbolje. Z zakonodajo iz leta 2000 so otroci s posebnimi potrebami pridobili pravico izbire med redno in tako imenovano specialno šolo. Pred tem so se slepi in slabovidni otroci večinoma šolali v zavodu za slepo in slabovidno mladino, kamor so prihajali zelo mladi, s petimi leti, in bivali v domu učencev. To se mi zdi absolutno prezgodaj.
Najpozitivnejši vidik inkluzije je po mojem mnenju to, da otroci ostajajo v domačem okolju in imajo stik z vrstniki, še posebno v zgodnjem obdobju. Šola, naj bo specialna ali večinska, mora zagotavljati pogoje, ki omogočajo otroku zadovoljevanje njegovih (p)osebnih potreb.
Pa v običajnih šolah zadovoljijo potrebe slepih otrok?Slovenija je pri inkluziji padla že na prvem izpitu. Večinskih šol in vrtcev ni ustrezno pripravila na sprejem in vključevanje slepih in slabovidnih otrok. Najtežje breme je padlo na pleča učiteljev, ki jih študij ne opremi s primernimi oziroma posebnimi znanji. Nerealno je pričakovati, da bodo vsi učitelji in ravnatelji posedovali znanja za rokovanje z vsemi skupinami otrok s posebnimi potrebami. Drugi trn v peti je (ne)primerna infrastruktura šol oziroma prilagoditev okolja. V nekaterih šolah bi bil na mestu tudi kakšen gradbeni poseg, saj morajo biti tudi prostori prilagojeni slepim oziroma slabovidnim otrokom. Težava pa je tudi v zagotavljanju didaktičnih in tehničnih pripomočkov po šolah, ki jih slepi in slabovidni otroci potrebujejo.
Pripomočki za učenje za slepe in slabovidne so zelo dragi. Samo braillova vrstica, pripomoček, s pomočjo katerega otrok v brajici prebere, kar piše na računalniškem zaslonu, stane okoli pet tisoč evrov.Da, cene so res vrtoglave. Zadnjih sedem let se trudimo, da bi naš zavod deloval kot strokovni center oziroma baza za izposojo pripomočkov za slepe in slabovidne. Ampak ker naša zakonodaja izraza »strokovni center« ne pozna, nam to še ni uspelo. Smo pa neformalno prek projekta Zavoda RS za šolstvo začeli delovati kot strokovni center brez finančne pomoči. Pomagamo na področju izobraževanja kadra, staršev, sovrstnikov, izvajamo dodatno strokovno pomoč in specialna znanja, šolam izposojamo pripomočke, prilagajamo učna gradiva, delujemo pa tudi na raziskovalnem področju. Pomembno je, da imamo te dejavnosti na enem mestu in da ohranjamo stroko.
Že nekaj let tudi opozarjate, da ste zadnjo večjo finančno injekcijo ministrstva za šolstvo za nakup tehničnih pripomočkov, ki jih otroci potrebujejo, dobili pred sedmimi leti.Tako je. V okviru projekta Norveški finančni mehanizem smo pridobili nekaj računalnikov in elektronskih lup z vso pripadajočo programsko opremo, ampak od takrat novih računalnikov oziroma opreme nismo dobili. V preteklosti, ko so bili vsi slepi in slabovidni otroci na enem mestu, je bilo opreme dovolj, zdaj pa je okoli 140 slepih in slabovidnih otrok razpršenih po vsej Sloveniji. Opreme ne izposojamo otrokom, temveč šolam. Trudimo se, da jo dobijo vsaj slepi otroci, večji problem je za slabovidne. Ta trenutek bi nujno potrebovali vsaj dvajset novih računalnikov s pripadajočo programsko opremo.
Od kod potem dobite denar, da vsaj približno zadovoljite potrebe?Možnosti financiranja opreme iščemo pri mednarodnih projektih, največ pa pride iz donacij. Problem je, ko povemo, da neka oprema ne stane dvesto ali tristo, temveč štiri ali pet tisoč evrov. Izjemen trud pa v zagotavljanje učnih pripomočkov vlagajo tudi različna humanitarna društva. Otrokom sicer nekaj pripomočkov pripada tudi iz naslova zdravstvenega zavarovanja, vendar lahko ta »bonus« izkoristijo le enkrat v življenju, zato si ga po navadi prihranijo za kasneje.
Po zdravstveni zakonodaji jim namreč pripada bela palica, predvajalnik zvočnih zapisov in braillov stroj ali braillova vrstica. Eno ali drugo, enkrat v življenju. Vendar mora vsak najprej dokazati, da pripomoček zna uporabljati.
Spodbudna novica vendarle je, da lahko letos nekaj pripomočkov dobijo po pravilniku o tehničnih pripomočkih v okviru zakona o izenačevanju možnosti invalidov.Tako je, ampak v tem primeru gre za pripomočke, namenjene vsakodnevni rabi, ne toliko šolanju. V poštev pridejo govoreče tehtnice, detektorji, tablice, pametni telefoni in prenosniki. V tem letu pa kljub temu še ne morejo pridobiti licence za posebne programe na računalniku – kot sta denimo zoomtext ali jaws. To lahko stane tudi do tisoč evrov in veseli me, da bo z naslednjim letom možno tudi to.
Težko pa je najbrž zagotavljati tudi zadostno število učbenikov, primerno prilagojenih slepim in slabovidnim, saj eden stane okoli tristo evrov. Kako vam gre?Težava je v tem, da vsaka šola iz nabora veljavnih učbenikov izbere tistega, ki ji ustreza. Na zavodu imamo prilagojene nekatere učbenike, ampak ne vseh, med katerimi lahko šole izbirajo. Prilagajanje učbenikov za slepe in slabovidne je izredno zahtevno. Ne gre zgolj za prepis v brajico ali povečavo, temveč je v ozadju kompleksen in dolgotrajen proces.
Najbolj se zatakne pri avtorskih pravicah, saj jih moramo odkupovati za vsak učbenik posebej, kar lahko znaša tudi več tisoč evrov, čeprav jih je država že odkupila. Radi bi dosegli, da avtor ob potrjevanju učbenika da soglasje, da je učbenik mogoče prilagoditi tudi za učence s posebnimi potrebami, v našem primeru za slepe in slabovidne. Sicer nam nekatere založbe same odstopijo avtorske pravice – edini pogoj je, da otrok, ki si učbenik pri nas izposodi, kupi tudi original, a v večini primerov žal ni tako. Mislim, da je takšen odnos diskriminatoren do slepih in slabovidnih otrok, saj nimajo enakega dostopa do učnih gradiv.
Omejen dostop pa imajo slepi in slabovidni srednješolci tudi pri pridobivanju praktičnih izkušenj.Res je, praktična usposabljanja z delom so na strokovnih srednješolskih programih obvezna. Težko pa je dobiti delodajalce, ki bi našim otrokom resnično omogočili pridobivanje delovnih izkušenj. Nekateri jim prakso le podpišejo, da na hitro opravijo z njimi. Saj ne da bi jih zavračali, ampak mislim, da je vzrok v nepoznavanju sposobnosti dijakov z okvaro vida, zato jih je pogosto strah. Delodajalci ne vedo, kaj lahko pričakujejo od slepega dijaka, in ne vedo, kako bi z njim komunicirali, zato na šolo povabimo zaposlene v podjetjih, da jim pokažemo, da komunikacija s slepimi ali slabovidnimi otroki ni tak bavbav, in jim predstavimo, kaj naši dijaki vse znajo. Pomembno je, da v času praktičnega usposabljanja pridobijo realne delovne izkušnje, kar jim olajša prehod na trg delovne sile.
Žalosti vas, da se za veliko otrok aktivno življenje in usposabljanje po izobraževanju v vaši ustanovi nekako konča. Kaj mislite s tem?Velika večina otrok, ki pri nas končajo osnovno šolo z nižjim izobrazbenim standardom ali srednjo šolo, se najprej vključi v zaposlitveno rehabilitacijo. Ko končajo tudi to, največkrat ostanejo doma. Kasneje pridobijo ustrezno dokumentacijo in se invalidsko upokojijo. To so mladi ljudje, ki nikakor ne sodijo v pokoj. Najprej država leta in leta vlaga v njihovo izobraževanje, potem pa lahko še leta vlaga v zdravstvo in socialo, oni pa državi ne morejo vrniti ničesar. Zato so nujno potrebni programi za prehod na trg dela, ki bi omogočali osvajanje zaposlitvenih kompetenc in pridobivanje delovnih izkušenj. Na dolgi rok se državi tak odnos ne izplača.
Zavedati pa se moramo tudi tega, da poklicev, ki so bili v preteklosti »rezervirani« za slepe in slabovidne, kot je telefonist, ni več. Vsesplošna kriza zaposlovanja mladih je otroke s posebnimi potrebami še bolj odrinila na rob družbe. Zato menim, da je nujno, da se vzpostavi sistem od zgodnje obravnave do redne zaposlitve, pri tem pa moramo različne državne institucije med seboj sodelovati. Zdaj smo »popredalčkani« in drug za drugega ne vemo... Če tega ne bomo spremenili, tudi ne vidim možnosti, da bi se kar koli na tem področju lahko izboljšalo.
