»Hare Krišna, Hare Krišna, Krišna Krišna, Hare Hare, Hare Rama, Hare Rama, Rama Rama, Hare Hare,« ta mantra pogosto odmeva ob koncu tedna po ljubljanskih ulicah, ko se na njih znajde sprevod nasmejanih gologlavih in z glino porisanih mladih ljudi. To so člani Skupnosti za zavest Krišne, ki je le eno od neštetih božjih imen, na tak način pa se približajo bogu in družijo z njim, pojasnjuje Mitja Bitenc, ki je tudi sam šest let živel kot menih v tej šišenski skupnosti. Takrat je z okna gledal na sosednjo stavbo v Žibertovi ulici in odločil se je, da bo nekega dne v njej uredil restavracijo, da bodo imeli tudi drugi možnost uživati takšno hrano kot harekrišnovci. »Če daješ, tudi dobiš,« je prepričan kuhar, ki mu je leta 2008 nato res uspelo uresničiti to veliko željo.
Včasih ni bilo takšne izbire
Bitenčev oče je bil profesionalni kuhar, zato ni presenečenje, da je že v otroštvu rad ustvarjal v kuhinji, ni pa v njem zrasla želja, da bi se s kuho poklicno ukvarjal. Po osnovni šoli se je tako vpisal na srednjo šolo za strojništvo. Toda ko je pri 17 letih spoznal tradicionalno indijsko vedsko kuhinjo z več kot 5000-letno tradicijo, je vedel, da je to tisto, s čimer se želi ukvarjati vse življenje. Njegova pot bi tako bila zelo drugačna, če ga ne bi na treningu karateja prijateljica povabila na srečanje članov gibanja Hare Krišna, ki je v Sloveniji navzoče že več kot 30 let. Njihova filozofija ga je privlačila že od otroštva. »Z besedo in pojmom reinkarnacija sem se srečal že v vrtcu. Spomnim se, kako mi je bila ideja o življenju po smrti zelo všeč in sem prijatelju rekel, kako je lepo, da se bova spet skupaj igrala,« pripoveduje.
Že prej je rad preizkušal recepte za jedi brez mesa, vstop v Skupnost za zavest Krišne pa mu je odkril nove razsežnosti vegetarijanske kuhinje. Pestrost vedskih obrokov ga je prevzela in po znanje o njihovi pripravi je romal v več skupnosti Hare Krišne po svetu. Ko je postal mojster vedske kuhinje, pa je začel v prestolnici voditi kuharske tečaje, da bi to znanje prenašal naprej. »Takrat je bilo zelo drugače. Ni bilo toliko vegetarijanskih menijev, kdor ni jedel mesa, se je moral zagovarjati, da mu ne ustreza, nikakor ne iz kakšnih drugih razlogov,« primerja. Tudi izbor sestavin ni bil tako pester kot danes: »Če si na tržnici vprašal za rimsko kumino, so te pogledali, kot da si iz drugega planeta, zdaj pa vidimo, da ima vsaka trgovina kotiček z biološko pridelano hrano in hrano iz tujih dežel.«
Ko še ni bilo takšne ponudbe vegetarijanskih obrokov, zanimanje pa je vse bolj naraščalo, je Bitenc izkoristil povpraševanje in začel dostavljati vedska kosila pod imenom Okusno Mobilno. Ko je naenkrat dobil po 80 naročil na dan, je vedel, da je napočil čas za tisto restavracijo, o kateri je sanjal. Združil je moči s prijateljem z enako željo in Ljubljana je postala eno od mest v svetovni verigi samopostrežnih vegetarijanskih restavracij Govinda's.
Nič ne gre v smeti
Dobro se z dobrim vrača, bodisi v tem ali v naslednjih življenjih, je prepričan Bitenc. Zato je na odprtju ponudil jedi popolnoma brezplačno, podarjanje obrokov socialno šibkejšim pa nadaljuje vse od takrat. Prostovoljci humanitarne organizacije Hrana za življenje in Slovenske filantropije po koncu prevzamejo vse, kar ostane v samopostrežnem baru. Doslej, ocenjuje, so tako v zavetišča za brezdomce, varne hiše in materinske domove podarili že 75.000 obrokov. Kljub temu da so se šele pred kratkim normalizirali pogoji za podarjanje presežkov hrane. »Pomembno je deliti z drugimi,« pravi lastnik restavracije, ki zdaj nosi ime Radha Govinda. »Radha je Govindina večna spremljevalka, ki je izvrstna kuharica in nikoli ne skuha dveh enakih jedi,« pojasni.
Na teden ponudijo več kot 180 različnih jedi, poleg pestrosti pa jim je pomembno tudi, s kakšnimi čustvi se pripravlja hrana. »Če je recimo kuhar slabe volje in nesrečen, se to čuti in hrana lahko jedcu spremeni razpoloženje. Kuhanje ni le vrtenje kuhalnice,« poudarja Bitenc. Pri njem so zato zaposleni samo dolgoletni vegetarijanci z izkušnjami na duhovnem področju. Vsi so tudi člani skupnosti Hare Krišna, a sicer je sogovornik zelo odprt do drugih religij: »Ni pomembno, katero človek prakticira, saj smo zelo različni, pomembno je, da smo iskreni sami do sebe in da izkoristimo človeško obliko, ki nam je dana.«
