»Stavim, da prav vsak, ko zboli, spije vsaj eno skodelico čaja, takšnega ali drugačnega, tudi če ne verjame v zdravilno moč zelišč,« prepričljivo pove Terezija Nikolčič, ki sama prisega na zdravilne rastline. V gostilni sicer naroči sadni čaj, doma pa si vedno pripravi napitek iz zelišč, nabranih za ljubljanskim vrhom ali vzgojenih na družinski zemlji. »Trenutno pijem blag čaj iz dobre misli, zlate rozge in močvirskega oslada. Preventivno, da nimam težav z mehurjem,« razkrije vitalna osemdesetletnica, ki dobro skriva svoja leta.
Nekaj torej mora biti na zdravilnosti njenih zeli, bi lahko rekli malo za šalo, malo zares, zahvaljujoč zeliščem pa se Nikolčičeva ne le dobro počuti, ampak je zaradi zeliščarstva po upokojitvi zaživela tudi povsem novo življenje. Večino tega je preživela na ljubljanski tržnici. Najprej na robu Vodnikovega trga, nato ob stolnici, dolga leta pa je bilo njeno mesto pod arkadami, ob stopnicah, ki vodijo k ribarnici.
Že četrta generacija
Močvirski oslad, njivska preslica, korda benedikta, kraški šetraj, potrošnik, smrdljička, prava lakota, ptičja dresen, sporiš, jetičnik. To je le nekaj imen zelišč v velikih rumenih vrečah na stojnici, ki še vedno stoji na njenem mestu, vendar je zdaj le redko ona tista, ki dela čajne mešanice. Posel je namreč prevzela že četrta generacija v njeni družini – kot začetnico šteje svojo mamo, potem je ob izgubi službe podjetje Hedera ustanovil njen sin, zdaj pa ga že kar nekaj let vodita vnuk Jure in njegova žena Jasmina, kateri je predala svoje znanje. Pravnuki za zdaj še ne kažejo zanimanja, a več bo pokazala prihodnost, majhna ženica skomigne z rameni. »Saj lahko počnejo tudi kaj drugega in zraven nadaljujejo tradicijo. Kar poglejte naše politike, imajo dobro službo in dve, tri firme zraven.«
Po drugi strani je Nikolčičeva vesela, da so sploh zdržali do zdaj. »Včasih smo bile tukaj tri zeliščarice in za vse tri je bilo dovolj dela, zdaj pa je zaslužek v enem tednu takšen, kot je bil včasih na en sobotni dan,« primerja. Do njihove mize dandanes sicer pride veliko turistov, Avstrijci in Italijani radi kaj kupijo, a jih vseeno ni toliko, kot je bilo nekoč kmetov, ki so na sobotno dopoldne prišli v prestolnico. Prav tako je danes vedno več pravih in nepravih zeliščarjev ter uvoza zdravilnih rastlin. Ne glede na vse to, pa tudi sezona pitja čajev ni dolga celo leto, čeprav Nikolčičeva poudarja, da se lahko zeliščni čaji pijejo tudi hladni. Namesto Jasmine na svoje staro mesto tako vskoči le spomladi ali jeseni in to vedno z velikim veseljem. Doma, prizna, zelo pogreša jutranji smeh, ko se prodajalci zberejo, nato pa se lotijo vsak svojega posla.
Rožica za vsako težavo
Že ko je bila otrok, je Terezijo mama kdaj poslala po celež ali trpotec, da so ju dali na rano, potem ko so si potolkli kolena ali opraskali bose noge. Tudi njene ukrivljene noge je mama vztrajno ravnala sama tako, da ji je vsako noč nanje navezala dve leseni deski. Kot deklica je nemalo noči prejokala, danes pa ji je hvaležna, saj se je stanje izboljšalo. »Takšno je bilo naše prvo zdravljenje, vse smo opravili doma. Takrat ni bilo ne denarja ne zdravnika na vsakem vogalu,« se spomni zeliščarica, ki je s prodajo zelišč resno začela šele po upokojitvi. Leta 1980 se je vpisala v Društvo zeliščarjev Ljubljana, tri leta kasneje je sledil njen prvi tečaj, ki jo je tudi potegnil v zeliščarstvo. »V nekdanji Jugoslaviji so ga organizirali kot ukrep, če bi slučajno prišlo do vojnega oziroma izrednega stanja. Namesto zdravil bi takrat prišla v poštev zelišča.« Kasneje je obiskala še več tečajev in postala prva zeliščarica, ki je opravila nacionalno poklicno kvalifikacijo, zdaj pa piše o 101 zelišču za ljudi in živali.
A brez opisa težav tako kot zdravnik tudi zeliščarica ne more izbrati pravega zdravila. »Za prehlad«, »za ledvice«, »proti potenju« so se slišala naročila ob našem obisku, Nikolčičeva pa je v duhu, da za vsako težavo rož'ca raste, naštela: »Hmelj je za spanje, ajda za žile, krvenka ustavlja drisko, smrdljička za neplodnost, oljka za znižanje pritiska, njivska preslica za odvajanje vode, korda benedikta za jetra in žolč.«
S svojim znanjem bi pomagala tudi princu Charlesu, ko se je ob obisku Ljubljane ustavil pri njej, a pred kamerami ni bil tako pogumen, da bi razkril, kaj ga teži. Tako mu je lahko tako kot vsem svetovala le dobro misel – zel z zgovornim imenom, ki jo sama uživa vsakodnevno, poda pa se k vsaki mešanici.
