Če zanemarimo afero Dieselgate, ki je še spodbudila debate o električni mobilnosti, je poleg slednje v zadnjem času najbolj aktualna in debat polna avtomobilska tema, povezana s tako imenovano avtonomno vožnjo. Novice o testiranjih takšnih in drugačnih sistemov, bodisi pri tovornih bodisi pri osebnih vozilih in bodisi na testnih stezah bodisi ob posebnih dovoljenjih že v realnem prometu, so postale nekaj vsakdanjega in morda res ni več daleč dan, ko bomo vsi v avtomobilih zgolj potniki, vozili pa bodo ti kar sami.
Če povzamemo samo dogajanje v letošnjem letu, ugotovimo, da sta na začetku leta najprej na sejmu zabavne elektronike v Las Vegasu nase opozorila samovozeči audi A7, ki je skoraj 900 kilometrov dolgo pot od Silicijeve doline do prizorišča prevozil brez voznika, in futuristični koncept mercedes-benz F 015 luxury in motion, za katerega v Stuttgartu trdijo, da bo čez približno 15 do 20 let prevzel funkcijo vožnje. »Avtomobili preraščajo vlogo prevoznega sredstva kot takega in bodo v prihodnosti postali mobilni življenjski prostor. Naši samovozeči avtomobili bodo ljudem ponudili natanko to, F 015 pa je prvo konkretno dejanje v to smer,« je takrat povedal prvi mož Daimlerja Dieter Zetsche. Zatem je bilo veliko slišati tudi o samovozečem avtomobilu podjetja Google, svoj lonček je pristavilo podjetje Tesla, v tem mesecu so uspešna testiranja na avtocesti izvedli z Mercedesovimi tovornimi vozili, prihod serijskega samovozečega avtomobila je za leto 2020 napovedala Toyota, prejšnji teden pa je odjeknila še drzna napoved predsednika uprave Volva Hakana Samuelssona: »Glavna težava samodejne vožnje niso več avtomobili, temveč odgovornost v primeru nesreče in vprašanje, kakšnih pravil se bo treba držati. Vsaj na prvo vprašanje je za nas odgovor jasen – odgovorni smo mi, proizvajalci. Volvo bo zato v primeru nezgode, kadar bo avto v načinu avtonomne vožnje, vso odgovornost prevzel nase in kril vse stroške. S tem smo eni prvih, ki javno izrekamo takšno obljubo.« Eni prvih in ne prvi, saj so nekaj podobnega napovedali tudi pri Googlu, pri katerem so pri testiranjih že imeli nekaj nesreč, a se je vselej izkazalo, da je bil kriv človeški faktor.
Ko jih preizkusijo, jim zaupajo
A pri vsem skupaj je vendarle na mestu pripomba, da so testiranja posameznih vozil na posameznih odsekih eno, vsakdanja in vsaj v večjem delu avtonomna vožnja pa nekaj drugega. »Od popolnoma avtonomne vožnje, ko voznik v cestnem prometu ne bo več potreben, smo še daleč. Po mojem predvidevanju je potrebno še desetletje ali več za realizacijo avtonomne vožnje v vsakdanjem prometu,« nam je na primer povedal vodja izobraževalnega centra pri uvozniku Mercedesovih vozil Autocommerceu Roman Šimenc in hkrati opozoril, da so številni napredni sistemi, ki omogočajo delno avtonomno vožnjo, že danes na razpolago, resda večinoma v vozilih višjega cenovnega razreda. »To so sistemi, ki delujejo na osnovi senzorjev 'čutil' v vozilu, radijske komunikacije med vozili in so seveda sinhronizirani z vsemi drugimi sistemi v avtomobilu – vsi pa krmilijo in posledično upravljajo vozilo. Delež avtonomne vožnje je odvisen od modusa vožnje – če veliko vozimo po avtocesti in je veliko gostega prometa, vozilo lahko do hitrosti 60 km/h vozi popolnoma avtonomno brez časovne omejitve. V drugih pogojih vožnje je tega bistveno manj. A vseeno bi rekel, da smo, kar zadeva tehnologijo vozila v povezavi s samodejno vožnjo, na točki razvoja že presegli mejo 50 odstotkov,« pravi Šimenc in dodaja, da ljudje po njegovih izkušnjah takšnim sistemom, ko jih enkrat preizkusijo, zaupajo in jih z veseljem uporabljajo: »Popolnoma zaupati tovrstnemu sistemu pa še ne moremo, saj še vedno prihaja do omejitev 'čutil' vozila. Stereokamera ima, na primer, težave pri močnem deževju, megli ali pri vpadu sončnega žarka naravnost na njo in v teh razmerah tako kot naše oko ne more opraviti svojega dela. Seveda je že v pripravi novejša, izpopolnjena kamera, ki bo zmanjšala tovrstne omejitve. Še vedno pa velja tudi, da smo vozniki odgovorni za vse, kar se dogaja v prometu, in so ti sistemi samo 'asistenčni', ki nam služijo kot pomoč.«
To, da smo vozniki odgovorni za vse, se zdi v tem trenutku celo večja ovira na poti do avtonomne vožnje vozil kot sama tehnika, saj je ta zelo napredovala. »Drži, odgovornost v primeru nezgode bo področje, na katerem bo zakonodaja pred izzivom,« pravi naš sogovornik in poudari še eno težavo – infrastrukturo. Od nje je namreč v veliki meri odvisna radijska komunikacija med vozili, njena sprememba in nadgradnja pa predstavlja tudi velik strošek: »Vozilo mora namreč komunicirati s križišči in obcestnimi postajami ter seveda z drugimi vozili, če hočemo gospodarno ter varno upravljati promet. Dodatni strošek pri nakupu vozila s paketom voznih asistenc je danes ocenjen na približno štiri tisočake, vložek v infrastrukturo pa bo moral biti znatno višji.« Pri tem so zgoraj opisana testiranja na običajnih cestah seveda izjeme, za katere principal pridobi posebna dovoljenja, kot za vsa druga nehomologirana poskusna vozila.
Nove generacije bodo bolj dovzetne
Seveda pa je, ko beseda teče o avtonomni vožnji, treba opozoriti še na en vidik – voznikov. Tu se namreč pojavijo nove ovire, od takšne, ki jo predstavlja strah pred zaupanjem tehnologiji, brez našega vpliva nanjo, do tiste, ki se ji reče uživanje med vožnjo – tudi temu bi se namreč marsikateri voznik težko odpovedal. »Avtonomna vožnja sama po sebi pomeni izgubo oziroma zmanjšanje nadzora nad vožnjo. Vsaka izguba nadzora pa pomeni tudi zmanjšanje občutka varnosti ter potencialni porast tesnobe, vsaj za toliko časa, dokler ne ugotovimo, da nadzor nad situacijo ni nujen. Avtonomna vožnja bi pri voznikih in potnikih vsaj inicialno spodbudila občutke zmanjšanja oziroma izgube varnosti. Menim, da ima večina ljudi premalo zaupanja v tehniko, poleg tega pa se je večina današnjih voznikov osebnostno oblikovala v časih pred visoko razvito tehnologijo in takšne koncepte težko ponotranjimo,« o vsem skupaj pravi specialistka klinične psihologije Ivna Bulić Vidnjevič. Meni, da bo za vse skupaj moralo miniti še veliko časa: »Generacije, ki se rojevajo danes, se rojevajo v svet pametnih telefonov, omrežij, avtomobilov. Življenje brez slednjega bo za njih težko predstavljivo in bodo lažje sprejemale koncept avtonomne vožnje.«
Tudi Bulić-Vidnjevičeva spada med tiste, ki se vožnji ne bi odpovedali že zaradi nje same. »Zagotovo, motilo bi me, da nimam več nobenega vpliva na dinamiko vožnje. Rada vozim, včasih hitreje, drugič umirjeno. Upravljanje vozila doživljam kot prijetno, sproščujoče opravilo. To bi mi bilo z avtonomno vožnjo odvzeto,« pravi. In pri tem še zdaleč ni edina...
