Ob robovih gozdov, na črnih odlagališčih, površinah ob robu naselij, na zapuščenih parkiriščih, predvsem pa na tistih v strnjenih naseljih – na vseh omenjenih površinah je mogoče brez pretiranega naprezanja opaziti kakšno zapuščeno vozilo. Se pravi takšno, ki ga je neodgovorni lastnik tam zavestno, ker ga ni mogel prodati ali se mu ga pač ni ljubilo odpeljati na primerno zbiralno mesto, pustil brez namena, da bi se ponj še vrnil.
Kar je posebej nenavadno zaradi tega, ker lastnik, če se želi na primeren način znebiti svojega starega vozila, s tem nima stroškov. Le odpeljati ga mora na eno od legalnih odlagalnih mest in pridobiti potrdilo o uničenju. A očitno je tudi ta enostaven postopek za marsikoga prezahteven in se avtomobila, ki ga ne potrebuje, raje znebi drugače.
Prijavi jih lahko vsakdo
Kdaj pa sploh govorimo o zapuščenih vozilih? Tretji člen ZPrCP pravi, da je »zapuščeno vozilo motorno ali priklopno vozilo, parkirano na javni cesti ali nekategorizirani cesti, ki se uporablja za javni cestni promet, ali na drugi javni površini, ki ni namenjena prometu vozil in nima registrskih tablic ali ni registrirano več kot 30 dni in ni nerabno ali zavrženo motorno vozilo, ki se mu je življenjska doba iztekla zaradi poškodb, starosti ali drugih razlogov in je zaradi tega postalo odpadek po merilih iz predpisa, ki ureja ravnanje z odpadki«. Za izvajanje nadzora je primarno pristojna policija, v mestih, kjer je zapuščenih vozil največ, pa so mestna redarstva pristojna v okviru pooblastil in pristojnosti, ki jih določa zakon. »Domnevno zapuščeno vozilo lahko sicer prijavi vsakdo na mestno redarstvo, na policijski operativno-komunikacijski center ali na krajevno policijsko postajo. Pri tem so zaželeni podrobni podatki, kot so lokacija, barva in tip vozila, če je mogoče, pa naj prijavitelj posreduje tudi fotografijo,« so nam povedali na ljubljanskem mestnem redarstvu in dodali, da v primeru zapuščenega vozila na javni površini pooblaščena uradna oseba nanj namesti pisno odredbo, s katero se naloži odstranitev vozila najpozneje v treh dneh od dneva izdaje odredbe. Če zapuščeno vozilo ni odstranjeno v roku, ga odstrani pristojni izvajalec rednega vzdrževanja cest, po treh mesecih oziroma 90 dneh pa se ga lahko komisijsko uniči.
Lastnik zapuščenega vozila je sicer dolžan plačati globo v višini 120 evrov, poleg tega pa se mu zaračuna tudi strošek odvoza vozila. Zanj so nam pri ljubljanskem mestnem redarstvu povedali, da znaša 35 evrov, v Mestni občini Maribor 67 evrov, temu pa je treba prišteti se stroške hrambe zapuščenega vozila, ki v Ljubljani na primer znaša pet evrov na dan. A ko je govor, da se zapuščeno vozilo odstrani na stroške lastnika, seveda lahko trčimo na oviro – da se lastnika ne da izslediti. »V primeru zapuščenega vozila se seveda najprej poskuša ugotoviti lastnika vozila in morebitne posebnosti z vozilom – ali je bilo ukradeno in podobno. Lastnika vozila se sicer lahko ugotovi na podlagi registrske številke vozila in številke šasije, težava pa je pogosto v tem, da zapuščena vozila večinoma nimajo nameščenih registrskih tablic, do številk šasije pa ni mogoče priti, če vozilo ni odklenjeno,« nam je na to temo povedal vodja sektorja prometne policije Ivan Kapun. Če se lastnika zapuščenega vozila ne izsledi, zgoraj omenjeni zneski predstavljajo strošek izvajalca.
Dobra novica pri tem je, da na primer v Ljubljani število zapuščenih vozil upada. Če so v štiriletnem obdobju pred lanskim letom na letni ravni v povprečju zabeležili 198,5 zapuščenega vozila, kar je bil prav tako občuten padec v primerjavi z obdobjem poprej, so jih lani obravnavali 185, od tega jih je bilo na stroške lastnika odstranjenih 68. »Število obravnavanih zapuščenih vozil pa še ne pomeni, da je bil odvoz izvršen, saj kršitelji po namestitvi odredbe za odstranitev vozilo večinoma odstranijo v predpisanem roku. Upadanje števila zapuščeni vozil pripisujemo tako večji ozaveščenosti lastnikov kot tudi svojim aktivnostim,« so nam še povedali pri ljubljanskem redarstvu, medtem ko v Mestni občini Maribor, zanimivo, ugotavljajo obratno – da je trend zapuščenih vozil v naraščanju.
Položaj se slabša
Da bi naredili vse po črki zakona, nekaj dobrega za okolje in se nenazadnje izognili stroškom, se je znebiti izrabljenega vozila ali takega, s katerim nimamo več kaj početi, povsem enostavno. »Lastnik pripelje vozilo na eno od prevzemnih mest, kjer se vozilo prevzame, preveri identiteto lastnika vozila in samega vozila ter na podlagi tega izda potrdilo o uničenju,« nam je povedala Maja Tomšič iz Avtocentra Špan, ki ima enega od več kot 50 prevzemnih mest za izrabljena vozila na področju naše države.
Pri tem ni odveč še enkrat poudariti, da je razgradnja vozila za lastnika brezplačna, kljub temu pa je število izrabljenih avtomobilov, ki jih lastniki pripeljejo na zbirna mesta, izredno majhno – po dokaj natančnih ocenah naših sogovornikov namreč znaša le deset odstotkov vseh, ki vsako leto nastanejo pri nas. Ostali poniknejo na črnem trgu (takih naj bi bilo kar okrog 30.000, razgradijo pa jih tisti, ki se s to dejavnostjo ukvarjajo na črno, zbiralci sekundarnih surovin…), se izvozijo v države nekdanje Jugoslavije in vzhodne Evrope (tja naj bi iz Slovenije vsako leto potovalo od 10.000 do 20.000 vozil)… »Pri tem je zaskrbljujoče, da se položaj ne spreminja na bolje, prej bi rekel, da se celo slabša, saj se novi črni odpadi odpirajo iz dneva v dan. Tudi drugi lastniki legalnih avtoodpadov, s katerimi sem v stiku, mi pravijo enako,« nam je povedal Gregor Vrhovec iz podjetja AvtoVrhovec pri Domžalah, ki je bilo pred dobrimi tremi desetletji prvi legalizirani avtoodpad v takratni Jugoslaviji. Na vprašanje, zakaj je tako, odgovarja: »Zato, ker je zakonodaja takšna, kot je. Tisti, ki imamo vsa dovoljenja, smo pod stalnim nadzorom, čeprav na primer dobesedno za vsak vijak zapišemo, kaj smo z njim storili. Ko sprejmem vozilo, ki ima eno tono, moram to tono predelati skoraj do grama natančno, vse mora biti identificirano. Zahteve Evropske unije so namreč, da mora biti 85 odstotkov razgrajenega vozila v ponovni uporabi ali reciklaži, zato vse natančno beležimo. A kaj, ko po drugi strani inšpekcija nima nadzora, kam gre preostanek odsluženih avtomobilov. Teh pa je skoraj 90 odstotkov.«
In rešitev? Vrhovec jo vidi v večjem nadzoru, zaprtju črnih odpadov in nadziranju lastnikov. »Danes posamezniki avto odjavijo iz prometa in pravijo, da ga hranijo pri sebi doma, v bistvu pa so ga prodali ali po delih ali kako drugače. Takim bi se na primer lahko zaračunala hramba avtomobila na domu in bi plačevali posebno takso,« še dodaja Vrhovec. V tem primeru bi zagotovo »poniknilo« precej manj vozil kot doslej, saj ljudje ne bi hoteli plačevati takse za nekaj, česar nimajo, in bi se tega raje znebili na pravilen način.
