Javno šolstvo je bistveni element zmanjševanja oziroma odpravljanja neenakosti v družbi. Njegova temeljna naloga je ustvarjanje enakih izhodiščnih možnosti za vse državljane. Šola mora biti tista, ki znanje, knjige, didaktične igrače in pripomočke, izlete, kulturne in druge prireditve ter nasploh bogastvo izkušenj ponudi tudi tistim otrokom, ki jim starši tega ne morejo ali morda celo nočejo omogočiti. To je temelj pravične družbe, ki vsem posameznikom zagotavlja enake možnosti za uspeh v življenju, ne glede na spol, raso, veroizpoved, etnično pripadnost ali socialno-ekonomski položaj.
Šolski obroki so del tega mozaika. Zdrava, kakovostna in redna prehrana je ključna za telesni, kognitivni in emocionalni razvoj otrok, saj vpliva na telesno zdravje in tudi na učne sposobnosti, motivacijo ter šolski uspeh otrok, nenehno opozarjajo prehranski strokovnjaki. Prehranski vzorci, ki se razvijejo pri otrocih, sodijo med dejavnike tveganja tudi v njihovem poznejšem življenju, saj lahko povzročajo debelost in povečujejo obolevnost, lahko pa so tudi veliko breme za družbo. Zagotavljanje ustrezne prehrane s sistemskimi ukrepi je tako še posebno pomembno pri tistih, ki živijo v socialno in ekonomsko manj ugodnih razmerah. Subvencioniranje šolske prehrane sodi med ukrepe pozitivne diskriminacije, s katerimi možnosti prikrajšanih otrok izenačujemo z možnostmi otrok, ki živijo v izobilju.
O šolski prehrani so se v preteklosti že lomila politična kopja. Za predvolilni bombonček je poskrbela vlada Janeza Janše: tik pred volitvami leta 2008 je brezplačne malice uvedla kar za vse učence in dijake. Začela se je kriza in vlada Boruta Pahorja je brezplačne obroke omejila na socialno najšibkejše učence in dijake. V javnosti je obveljalo, da je plačevanje malice otrokom iz bogatejših družin zapravljanje proračunskega denarja. Toda z varčevalnimi ukrepi in spremembami socialne zakonodaje se je dostopnost šolske prehrane tudi za revnejše učence in dijake močno zmanjšala. Zdaj je do brezplačne malice upravičena slaba polovica osnovnošolcev, do brezplačnega kosila pa zgolj še desetina oziroma okoli 18.000 učencev iz družin, katerih neto dohodek ne presega niti 180 evrov (!) na člana.
Z novim letom bo po včerajšnji odločitvi državnega zbora do delne subvencije kosila upravičenih še dodatnih 32.000 učencev, ki živijo pod pragom revščine. To pomeni, da bodo revni otroci lahko v šoli jedli cenejše kosilo od drugih, tudi po tej socialni odločitvi poslancev pa ni tako gotovo, da si ga bodo lahko privoščili vsi, ki bodo upravičeni do subvencije. Na primer: štiričlanska družina ne bo smela zaslužiti več kot 1200 evrov na mesec, če bo želela, da bi otroka prejemala vsaj 70-odstotno subvencijo.
Slab priokus zato ostaja. Opozicijski ZL in ZaAB bi brezplačna kosila omogočili vsem 32.000 učencem, kar bi stalo dodatnih 15,5 milijona evrov. Za koalicijo preveč. Morda sicer drži, da stranki problematiko, ki volilcev ne pušča ravnodušnih, izkoriščata za svojo promocijo. Pa vendar: le kateri razlog lahko upraviči lačnega otroka?
Vlada pravi, da bi večje število kosil lahko pomenilo kadrovske in tehnične zadrege za šolske kuhinje, kar je treba preučiti. Hkrati proračun ni malha brez dna. Država za otroke iz socialno šibkejših družin zgolj prek otroških dodatkov in štipendij že nameni okoli 300 milijonov evrov na leto. Dovolj dober razlog za koalicijsko polovičarsko odločitev? Naj bo še tako populistično, ob napovedanem dvigu obrambnih izdatkov za 19 milijonov evrov na leto – nikakor ne.
