Sodniki določijo iskalno območje, ki se po navadi razteza na 40.000 kvadratnih metrih. Sodniki skrijejo tri osebe, večinoma jih pokrijejo s šotorskim krilom, tako da ven molijo le glave. Lahko so tudi na drevesu. Pred tem pa sodnik razdela scenarij, pove, kaj naj bi se v resnici zgodilo in kakšen je možen zaplet. Tokrat so imeli ljudje piknik. Ob ognjišču so se veselili in tudi pregloboko pogledali v kozarec. Zjutraj so od petih oseb tri izginile neznano kam. In te tri je bilo treba najti. Ker je bilo blizu morje in ker se vinjeni ljudje radi kopajo, sva z Neli iskali v tej smeri. Drugi del tekmovanja predstavlja poslušnost in spretnost premagovanja ovir. Tudi to sva zelo dobro opravili. Na koncu seštejejo točke iz obeh delov in najboljši zmaga.
Šolanje, ki ga morata opraviti reševalni pes in njegov vodnik, je verjetno dolgotrajen proces. Kako sploh pes in njegov vodnik postaneta reševalca?Šolanje reševalnega psa se lahko začne že po enem od končanih programov osnovne pasje vzgoje. Najprej vodniki obiskujemo predavanja in vodniške izpite; učimo se o zgodovini reševanja, potresnih nevarnostih in nevarnostih v ruševinah, nevarnostih v gorah, osnovah orientacije in uporabi GPS, radijskih zvezah, vrvni tehniki. Opraviti moramo tudi transport vodnika in psa s helikopterjem ter prvo medicinsko pomoč za človeka in veterinarsko za psa. Nato nastopi treniranje in opravljanje izpitov s psom. Za izpit prve stopnje sva potrebovali dve leti, za drugo stopnjo, ki je seveda težja, pa še dodatno leto dni treninga. Potrebna je torej predvsem vrlina, ki se ji reče vztrajnost.
Koliko treninga pa je potrebnega za vzdrževanje izurjenosti psa?Iskanje pogrešanih treniram vsak teden enkrat po dve uri, ko se zbere vsa naša skupina. Prav tako poslušnost in spretnost premagovanja ovir na poligonu. In to traja leta. Vmes, ob koncih tedna, imamo včasih večdnevno iskanje. Mesec dni pred prvenstvom pa imamo sploh temeljite priprave.
Kakšen pes lahko postane reševalec? Lahko sploh govorimo, da so katere pasme primernejše za reševanje od drugih?Morda so nekatere pasme res nekoliko primernejše, recimo prinašalci, belgijski ovčarji, mejni ovčarji, nemški ptičarji. Veliko je tudi mešancev. A veliko pomembneje je, da psi radi iščejo, da se radi igrajo. Za primerno nagrado, seveda. Pes tudi ne sme biti premajhen ali prevelik, saj potrebuje hitrost in skočnost.
Zakaj so med reševalnimi psi večinoma samice? Mar samce preveč medejo hormoni?Medejo jih, ja, sploh ko se psičke gonijo (smeh). Psičke so bolj ubogljive, samci pa so bolj samosvoji, kar posledično pomeni, da imajo večkrat težave s poslušnostjo. Zato mora biti človek karakterno močnejši, da obvlada samca. So pa lahko tudi samci vrhunski reševalci, tako kastriranci kot »pravi moški«. Pomembno je, da pes ni agresiven do drugih psov in ljudi, da ne preganja divjadi in da ga ne motijo druge živali, saj lahko tovrstne motnje v pravi iskalni akciji odločilno vplivajo na življenje in smrt.
Kakšna je razlika med šolanjem za iskanje pogrešanih oseb v gozdu in iskanje ljudi na ruševinah? Kaj je težje?Ruševina je po moje težja, v gozdu pa potrebuje pes veliko kondicije in vztrajnosti. Neli je, na primer, zelo rada v gozdu, rada teče, skače, išče, vse to ji je v veliko veselje. Ko pa pride na ruševino, kjer so velike betonske klade, je malce nerodna in jo postane strah. Ne giblje se več tako sproščeno kot v gozdu. Pleza sicer po lestvi in mreži, vse naredi, ampak ni enako. Vodnik se zato specializira za disciplino, ki psu bolj leži.
Na spletni strani Enote reševalnih psov Slovenije piše, da je biti vodnik reševalnega psa način življenja. Velja ta moto tudi pri vas?To drži za vse reševalce. Dokler nimaš psa in se ne ukvarjaš z reševanjem, živiš drugačno življenje. Potem pa večji del življenja podrediš temu. Vsakdanji sprehodi niso samo običajni sprehodi, vselej namreč razmišljaš, kako boš povadil to ali ono. Igračke so vselej pri roki. Veliko časa je vloženega v to. Pes je praktično vedno s teboj, včasih tudi v službi. Reševalci vsaj pol dopusta porabimo za treniranje s psom. Tudi za iskalne akcije si večinoma vzamemo dopust.
Ko pomagate iskati pogrešane osebe, torej nimate plačanega izostanka iz službe?Ne, zakonsko to ni urejeno, kar je velika težava. In čeprav vzamemo dopust, marsikateri delodajalec negoduje zaradi odsotnosti z dela. Saj ne iščemo plačila za svoje delo, lepo pa bi bilo, da bi imeli vsaj za čas, ko pomagamo pri iskanju, urejene zadeve z delodajalci – da bi nam država refundirala izostanke. Zdaj se pogosto dogaja, da tisti, ki smo po službah, ne moremo na akcijo oziroma se ji pridružimo šele zvečer, kar pa je lahko za pogrešanega usodno. Sama sicer težav nimam, saj so v Šolskem centru Celje, kjer sem zaposlena, zelo razumevajoči in podpirajo moje reševalne aktivnosti.
Ko že omenjamo reševalne akcije: eno so prvenstva, drugo pa resnične situacije v primeru naravnih nesreč ali izginotjih. Ste se preizkusili tudi v pravi akciji? Kakšna je razlika?Na nekaj pravih akcij sem že sodelovala, tako da lahko rečem, da je razlika med tekmovanjem in pravo akcijo ogromna. Tekmovanje poteka striktno po pravilih, v pravi akciji pa lahko pes tudi ne laja, važno je le, da najde pogrešano osebo.
Pravijo, da si vsak vodnik reševalnega psa želi vsaj enkrat v življenju najti pogrešano osebo. Ste jo vi že kdaj našli?Ne še. Je pa to res želja vsakega reševalca, saj zato konec koncev tudi vsi delamo – da bomo nekoč nekomu pomagali. Čeprav je po drugi strani zaželeno, da se čim manj oseb izgubi in da je posledično tudi reševalnih akcij čim manj.
Je uspeh bolj odvisen od vodnika ali psa?Mislim, da od obeh. Lahko je pes zelo dober in vodnik ni vrhunski, a prideta do želenega cilja. Lahko je obratno: pes ni tako dober, ampak je vodnik zelo vztrajen. V mojem primeru je Neli boljša polovica. (smeh)
Koliko reševalnih parov pa imamo v Sloveniji?V enoti reševalnih psov je 170 parov – od začetnikov do najbolje usposobljenih. Takšnih, ki so pripravljenih na najzahtevnejša reševanja, pa je okrog 15 parov. Ti so člani mobilne enote reševalnih psov in lahko pomagajo tudi v tujini. Trenutno sem tudi sama v tej enoti.
