Igor Pribac: Za tak podvig, kot je pot v Evropo, moraš biti podjeten in trdoživ

Izhodišče pogovora je bila dve leti stara raziskava uglednega inštituta Gallup, ki kaže, da bi bili lahko v Sloveniji celo bolj pozitivno naravnani do beguncev kot kjer koli drugje v EU. Pravzaprav se je leta 2013 Gallupovo anketno vprašanje glasilo: Ali priseljenci zasedajo pretežno tista delovna mesta, ki jih državljani EU ne marajo? Kar 75 odstotkov Slovencev jih je odgovorilo pritrdilno, na drugem mestu so bili Britanci s šele 66 odstotki, sledili so Skandinavci, Avstrijci, Nemci in Španci. Pri Italijanih je bil ta delež že 48-odstoten, malo manjši pri Grkih in Poljakih, pri Čehih in Slovakih 35- in 34- odstoten, na repu pa so se razvrstile baltske država, Romunija, Hrvaška, Bolgarija in Madžarska, pri čemer zadnje tri niso dosegle niti 20 odstotkov.

Priznam, ne bi si mislil, da se bomo Slovenci uvrstili v sam vrh tistih narodov v EU, ki priseljencev zunaj meja EU ne vidijo kot konkurentov na trgu dela. Zdi se, da lahko to uvrstitev interpretiramo kot občutek neogroženosti udeležencev ankete zaradi prišlekov, kot določeno odprtost do njih. Slovenija zaseda vrh z velikim naskokom, še bolj je presenetljivo to, da je tam povsem osamljena od vseh drugih vzhodnoevropskih držav, ki zasedajo – med njimi tudi sosedi Hrvaška in Madžarska – nasprotni pol lestvice. Naš trg dela je očitno bolj podoben nemškemu kot hrvaškemu.

No, mislim, da je tezo o odprtosti in celo gostoljubnosti Slovencev v tej krizi potrdila anketa, ki jo je Episcenter naredil pred nekaj dnevi. Pokazala je, da je kar tretjina vprašanih Slovencev pripravljena deliti svojo streho s sirsko družino, od teh pa jih je več kot polovica pripravljenih Sirce gostiti vsaj mesec dni. Ti odstotki se mi zdijo zelo visoki in razbijajo samopodobo stiskaških, ksenofobnih Slovencev. Morda včasih dajemo tak vtis, a ko je stiska velika, smo zelo srčni in brez velikega pompa pomagamo tudi neznanim tujcem. To me res veseli.

Če bi o čustvih Slovencev sklepali po objavah na javnih forumih in drugje na spletu, bi prišli do povsem drugačne podobe. Poleti, ko se je ta naval pribežnikov kuhal in je bil nadzor na spletiščih manjši, se je v forumih zelo razmahnila odkrita sovražnost. Večji je bil gnev, več je bilo všečkov. Z ovadbo nekoč nagrajenega novinarja Erlaha, ki je pozival k obračunavanju s pribežniki s strelnim orožjem, se je ta trend ustavil. A očitno se je samo pritajil. Vsaj dva zelo pomembna spletna foruma sta ob prihodu pribežnikov v deželo razglasila izredne razmere. Zasebni 24 ur je forumske strani začasno zaprl, ker ni mogel sproti zagotoviti odsotnosti kršenja sovražnega govora na njih. MMC RTV Slovenija pa je vse komentarje o pribežniški problematiki združil pod eno novico. Vse težko obkladanje med partizani in domobranci v zadnjih 25 letih ni nikoli privedlo do česa takega. Jasno je, da je poleg pripravljenosti, da bi svoj dom delili s tujci, med nami tudi agresivna pripravljenost, da bi v imenu obrambe svojega doma kršili njihove človekove pravice. Zanimivo bi bilo ugotoviti, ali je ta pripravljenost enakomerno razporejena med podporniki vseh političnih strank.

Tok pribežnikov bo trajal vsaj še nekaj mesecev in že zdaj je jasno, da bo boleče razgalil vse nedorečenosti politične konstrukcije EU in njenega zapoznelega sprejemanja odločitev, ki so le gasilske in nič več. Razpoloženje do beguncev pri nas in v Evropi bo v naslednjih mesecih močno nihalo, tudi v odvisnosti od ukrepanja EU. Tako kot je slika umrlega kurdskega dečka na obali in posnetek madžarske novinarke, ki je brcala in spotikala begunce, sprožil val vseevropske javnomedijske empatije s prišleki, se ta lahko sprevrže v hlad in obsojanje, če bo kamera ujela nasilje pribežnika nad domačinom, če bo njihovo število naraščalo v nedogled in če se bo zapletalo z njihovim vstopanjem v obljubljeno deželo Nemčijo…

Za prihodnost EU je zelo pomembno, da prihod pribežnikov spremlja javna razprava o človekovih pravicah, človekovem dostojanstvu in pravicah, ki so njegov pravni izraz, in multikulturalizmu – še posebej v vzhodnih članicah EU, ki so še vedno sredi nacionalističnega projekta. Tudi seznanjenost z dejstvi je osnova za trezno razmišljanje.

Mnogi mislijo, da gre večinoma za priseljence in ne za pribežnike, kar ne drži. Mnogi na primer pri nas še ne vedo ali nočejo vedeti, da so sosednje države Sirije sprejele 90 odstotkov sirskih beguncev, ki so zapustili državo, in da za zdaj v EU prihaja samo zelo majhen del vseh beguncev s kriznih območij. Prav tako mnogi ne vedo, da v Evropo prihajajo ljudje višjih slojev, ki si lahko privoščijo stroške za takšno pot, medtem ko revni ostajajo v bližini doma, pogosto ujeti v vojno. Dejstvo je tudi, da je Slovenija s podpisom vilenske izjave postala del koalicije, ki je napadla Irak in s tem sprožila destabilizacijo regije. Drugo izhodišče za razpravo so temeljne vrednote naše civilizacije, ki jih mnogi ne poznajo.

Drži. Ne zdi pa se mi dobro, da se v medijih debate odvijajo brez glasov tistih, ki navajajo zadržke do pribežnikov. Treba je dati priložnost glasovom skepticizma, torej tistim, ki so pripravljeni na sprejemljiv način artikulirati do beguncev nenaklonjen odnos. Če tega skepticizma ne bo v javnem prostoru, bo v poljavnem in zasebnem krepil svoje povampirjene oblike.

Za zdaj ni parlamentarne stranke, ki ne bi pripoznala, da smo pred humanitarno krizo, ki zahteva humanitarni odziv. Tudi SDS je z zelo izdelanimi stališči, ki jih je v EU poslal Janez Janša, postavila sprejemljive okvire in prehitela druge. A kaj ko v slovenskem javnem prostoru SDS izpostavlja varnostni problem, teroristično grožnjo in malone poziva k okopom.

Ravnanja brez tveganj ni. Ko pravimo, da prihod pribežnikov sproža varnostno tveganje, je smiselno to tveganje primerjati s tveganjem, ki bi ga prineslo njihovo zavračanje, slabo ravnanje z njimi. Kako bi to slabo ravnanje učinkovalo na mlade nezadovoljne muslimane v EU? Kako na muslimane zunaj EU, ki budno spremljajo pohod pribežnikov v EU? Obveljali bomo za selektivne častilce človekovih pravic, ugled EU bo padel, ugled islamizma pa bo zrasel. Posnetki policijske uporabe solzivca v Rigoncah so obšli svet. Verzije naše policije, da ga je uporabila proti eni osebi, menda domačemu protestniku, ni kupil nihče. Če smo hoteli Arabcem sporočiti, da naj ne pridejo, nam je verjetno uspelo. Mislim pa, da je tudi od tega, kako bo EU ravnala s pribežniki, odvisen izid boja z IS. Zmaga nad IS ne more biti samo vojaška, predvsem mora biti zmaga drugega ideala nad njihovim.

Sam sem na zaslonih videl ljudi, ki jim je kultura človekovih pravic znana in se znajo postaviti zase. Videl sem pripadnike vsaj srednjega razreda, ki si želijo novega začetka in so pripravljeni tekmovati po tukajšnjih pravilih. Ne bi pribežali tako daleč, če ne bi imeli življenjske sle, podjetnosti ali če bi bili hudi tradicionalisti. Te ljudi vidim kot emisarje EU v arabskem svetu in kot odskočno desko za graditev politike EU do svoje okolice.

Seveda. Gledal sem razpredelnico, ki je dokazovala, da so zlasti za vzhodne države EU, tudi za Slovenijo, priseljenci koristni iz demografskih in zaposlitvenih razlogov. Tudi nemška politika ima svoj račun. Ti ljudje prinašajo stabilnost pokojninskih blagajn. So mladi, zagnani ljudje, ki bodo najbrž imeli številčne družine, pomlajujejo celino, ki je zapisana staranju.

Verjetno je nekaj odprtega trga delovne sile med najtežjimi deli. A zdaj k nam prihajajo šolani ljudje z veščinami in znanji. Izziv jih je odkriti in vključiti v produkcijske procese. In gotovo so med begunci mnogi z izrazito podjetniško žilico. Za tak podvig, kot je pot v Evropo, moraš biti podjeten in trdoživ.