»Če je svoboda govora temeljna človekova pravica, celo tista posebnost, ki človeku skozi pripovedovanje zgodb omogoča razumeti in živeti, je napad na svobodo govora napad na samo bistvo obstoja človeka.« Tako je v uvodu v frankfurtski knjižni sejem dejal indijski avtor Salman Rushdie.
Rushdiejev nastop na predvečer odprtja sejma, ki se bo letos znova bolj posvetil avtorjem kot preživetju knjige kot take, je logična poteza organizatorja. V času, ko je Bližnji vzhod padel v, zdi se, nerešljiv vrtinec vojn, je avtor Satanskih stihov, zaradi katerih nad njim že sedemnajst let visi fatva, pravšnji sogovornik: »V Voltairovem času je bilo povsem jasno, da je bila sovražnica svobode govora Cerkev, ne država. Da lahko zdaj nastopam tu pred vami, se imamo zahvaliti književnikom tistega časa, ki so uspeli premagati moč Cerkve. Danes se soočamo z enakimi argumenti neke druge religije in neke druge cerkve.« Zaradi njegovega nastopa je Iran odpovedal udeležbo na sejmu, kar organizatorji obžalujejo. A iranski avtorji se bodo kljub vsemu predstavili; pa čeprav le tisti, ki živijo in ustvarjajo zunaj svoje domovine.
Verižni razpad držav
V minulih tednih, ko se je Evropa ob valu beguncev končno streznila in zavedela, da v njeni soseščini že vrsto let divjajo vojne, se je Rushdie večkrat oglasil z ostro kritiko razumevanja razlogov za vojne. Ne gre za posamične vzroke, ne gre za naraščanje moči Islamske države. Vzroki so sistemski; opraviti imamo s sistematičnim razpadom držav Bližnjega vzhoda in Afrike, pri čemer so milijoni ljudi prisiljeni v begunstvo. In, kar je za Rushdieja nepojmljivo, arabski in muslimanski svet, ki so mu bile grozote vojne prihranjene, beguncem ni priskočil na pomoč.
Sporočilo organizatorja sejma je tako jasno – svoboda govora je še vedno ogrožena, če ne celo vsak dan bolj. In ne zgolj z nasiljem. »Živimo v bizarni družbi, ko na seminarju o svobodi govora govorci ne morejo nastopiti, ker se organizatorji ne strinjajo z njihovimi pogledi. Na univerzi Duke študentje niso želeli brati knjige, ki je govorila o lezbijkah, ker da bi to užalilo njihova verska čustva,« je Rushdie opozoril na tisti bolj subtilen način ogrožanja svobode govora tudi v zahodnem svetu, kjer naj bi si to svoboščino izborili že v razsvetljenstvu. A kot je ugotavljal v do zadnjega kotička polni konferenčni dvorani frankfurtskega sejmišča, boj za svobodo govora ni nikoli končan.
Literatura bo vedno preživela oblast
Iz človeka, rojenega v Indiji, ki ga je muslimanski Iran obsodil na smrt, vejeta optimizem in prepričanje, da bo literatura vedno preživela politično oblast, s katero je v sporu: »Poglejte pesnika Ovida. Cesar Avgust ga je zaradi njegovih misli za vedno izgnal iz rimskega imperija, a njegova poezija še vedno živi. Seveda je to slaba tolažba za ustvarjalce, ki so bili usmrčeni zaradi svojih del. Prav zato pa moramo braniti ne le svobodo govora, ampak tudi umetnike, ki so tarča nasilnežev.«
Letošnji sejem naj bi bil politično bolj angažiran, kot so bili pretekli. Avtor je, je dejal Rushdie, tudi državljan, ki mora kdaj uporabiti megafon. Današnji svet ni več svet, kjer bi bilo zasebno in javno ločeno, ampak zasebno udarja ob javno. In ne živimo več v svetu, kjer bi bile kulture ločene. »11. septembra je arabski svet fizično trčil v zahodnega. Naše zgodbe ni več mogoče razumeti drugače kot skozi zgodbe drugih. Umetnost je bila vedno trn v peti tistih, ki so skušali nadzirati, kako naj mislimo, in prav dejstvo, da umetnost ne pripada nikomur, jo že od nekdaj dela 'nevarno'.«
