Anton Brlan, bibliotekar v Knjižnici Otona Župančiča: Še Bill Gates je rekel, da vse, kar presega tri strani, bere na papirju.

Na strokovnem področju imamo precej učbenikov, zato so te police zaradi potreb dijakov in študentov vendarle bolj prazne med letom. V poletnem času pa je v ospredju poljudnoznanstvena literatura: kar zadeva astronomijo Hawkingova Kratka zgodovina časa, pa denimo Daviesova Zlatolaskina uganka, Čudovito vesolje, ki govori o kvantni fiziki. Skratka knjige, ki na bolj berljiv in poljuden način približajo zahtevne teme bralcem, ki niso strokovnjaki, a jih ta področja zanimajo.

Ta predstava je zgrešena. Slovenski bralci radi posegamo po zelo različnih zvrsteh literature. Res pa je, da nekdo, ki čez leto zaradi službenih ali študijskih potreb bere zahtevno strokovno literaturo, poleti raje poseže po čem lahkotnejšem.

Letošnje poletje ni nič drugačno od prejšnjih. Največji obisk smo zabeležili avgusta leta 2013, ko je v enem dnevu knjižnico obiskalo dva tisoč ljudi. Tudi zdaj število dnevnih obiskov redko pade pod 1700.

Približno polovica. Če to prevedemo v številke, pomeni, da je samo v naši enoti izposojena polovica od 325.000 enot gradiva. Celotna Mestna knjižnica Ljubljana ima 1,65 milijona enot, kar je primerljivo z vatikansko knjižnico.

V prvi vrsti so to kriminalke, prednjačita Jo Nesbo in Camilla Läckberg. Precej iskana je tudi knjiga Razpoložena za Pariz avtorice Vesne Milek, do te je zelo težko priti. Čakalne vrste so daljše od enega meseca. Zelo iskan je Khalid Hosseini, izpostaviti pa je treba tudi kresnikove nagrajence in kandidate za to nagrado. Recimo Andrej E. Skubic, pa Marko Sosič, Katarina Marinčič. Precej se izposoja tudi Tone Pavček, predvsem njegova zadnja zbirka Angeli.

Brez reklame ni nič. Najbolje, kar se lahko avtorju zgodi, je, da se pojavi v Književnih listih, Bukli in drugih medijih. Če nekdo izda knjigo v samozaložbi, je precej manj opazen. Vse pa je odvisno tudi od tega, za kakšno delo gre. Zanimiv primer je knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače (knjiga o spolnosti, higieni in prehranjevanju Slovencev v preteklosti, op. p.), ki je ves čas izposojena. Če je tema žgečkljiva, hitreje doseže bralce.

Poleti gredo slabo v promet. Živimo v poplavi nove literature, ogromno se prevaja in izdaja, ogromno je tudi trivialne literature. Ker smo tako zasičeni z novimi deli, so klasiki nekoliko odrinjeni na stran. Nekoliko bolj so brani tuji, denimo Garcia Marquez, Thomas Mann, Tolstoj, Dostojevski. Eden od slovenskih avtorjev je našel zanimivo taktiko: pod svoja dela se je začel podpisovati z ameriško zvenečim psevdonimom Robert Ron. Bralci, prepričani, da gre za tujega avtorja, raje posegajo po njegovih delih kot po podobnih delih slovenskih avtorjev.

Ne gre posploševati. Vsak bralec se »naredi«, izoblikuje. Če nekdo praviloma posega po strokovni literaturi in si potem zaželi nekaj trivialnega, ga še ne moremo opredeliti za bralca, ki bere nizkokakovostne knjige. Sam sem recimo bral Dana Browna, ker me je zanimalo, kaj tiči za njegovim uspehom. Izkaže se, da je Brown upošteval vse parametre, vse »obrtniške« prijeme, potrebne, da ustreže bralcu. Gre za debele knjige, a so napisane prijazno in tekoče, tako da jih lahko prebereš v dnevu ali dveh.

Bolj me pravzaprav zanima perspektiva ustvarjalca, motiv, zakaj piše. Pred časom mi je 15-letna pisateljica zaupala, da ji pomeni največ, če bralca »potegne« v zgodbo. Kakovost za bralca ni najpomembnejše vprašanje; če ga pač ne zaintrigira, bo knjigo odložil, čeprav si jo je izposodil. Zato težko z gotovostjo rečemo, kaj in koliko kdo dejansko (pre)bere, zato so lestvice najbolj branih knjig lahko varljive.

Več izvemo recimo skozi projekt Mesto bere, s katerim želimo promovirati branje kakovostnih knjig. Od udeležencev namreč pričakujemo, da nam sporočijo svoj odziv – kako so doživeli posamezno knjigo in kako se jih je dotaknila. Letos je, mimogrede, zmagala gospa, ki je v nekaj mesecih prebrala 66 knjig.

Vsaka knjižnica ima svoje stalne bralce. K nam nekateri prihajajo tudi po dvakrat na dan ali vsaj dvakrat na teden. Poleg upokojencev je veliko tudi brezposelnih mladih. Skrbi pa nas, da nam ne uspe zajeti moških med 25. in 50. letom starosti.

Zagotovo ne bo zgrešil s poljudnoznanstvenimi knjigami ali kakšnim zgodovinskim romanom. Prva ali druga svetovna vojna, kratke biografije – to je po mojih izkušnjah precej dober začetek. Brata, ki ni imel potrpežljivosti s knjigami, sem recimo »okužil« s Tulečim mlinarjem Arta Paasilinne. Ugotoviti je treba, kaj je nekomu všeč, in mu ponuditi ne prezahtevno knjigo s tega področja, potem gredo stvari že svojo pot.

Ugotavljamo, da smo z Biblosom, e-knjižnico, ki jo je vzpostavila Beletrina, v primerjavi z drugimi evropskimi državami precej napredni. Za zdaj je v bazi okrog 500 ali 600 naslovov. A po naših izkušnjah bralec še vedno najraje vzame v roke klasično knjigo. Še sam Bill Gates je rekel, da vse, kar presega tri strani, bere na papirju. Opažamo pa spremembe pri otrocih; pri tej generaciji, ki od malega raste z novodobnimi elektronskimi napravami, bi se lahko zgodil preskok.

Berem zelo selekcionirano. Sicer pa imamo informatorji v knjižnici poseben način branja, tako imenovano sondiranje. Poznati moramo vsako knjigo, ki jo dobimo na police. Pred časom smo imeli utečene, tako imenovane bralne ure. Vsak informator je moral mesečno prebrati eno ali več knjig in o njih poročati sodelavcem. To je pomenilo, da sem se v enem mesecu podrobno seznanil z vsaj dvanajstimi knjigami, kolikor jih sam nikakor ne morem prebrati in oceniti v tako kratkem času, vsaj ne temeljito. Potem se je seveda zapletlo s plačilom; za te bralne ure smo bili namreč plačani dodatnih osem ur. A dejstvo je, da se skozi kompleksen roman ali strokovno literaturo lahko prebijaš tudi ves mesec, porabiš tudi po sto ur. Zdaj beremo bistveno bolj površno, ker moraš sam prebrati vse. Strokovno knjigo s področja prava ali ekonomije na tak način težko osvojiš.

Preberem 20 do 25 strani. Samo enkrat se mi je zgodilo, da sem moral vztrajati do polovice. To je bil Vojnovićev roman Jugoslavija, moja dežela. Dobil je nagrado, posneli so film, poleg tega je bila to knjiga, ki so jo za nagrado dobili otroci, vključeni v projekt Rastem s knjigo, s katerim promoviramo branje pri mladih. Imel sem pomislek, da vsa slava izvira zgolj iz izbora tematike, celo politične korektnosti. Šele na polovici romana me je prepričal in ugotovil sem, da gre za zelo zanimivo zgodbo z dobrim načinom pripovedovanja. Tematika je relativno zahtevna, a so jo mladi dobro sprejeli.

Kot diplomirani teolog zelo rad posegam po strokovnih knjigah s tega področja. Trenutno me intrigira Hans King, dogmatični teolog, ki v sveže prevedeni knjigi Jezus obravnava slednjega kot zgodovinsko osebnost, krščanstvo pa postavlja v širši družbeni kontekst. Zelo zanimiv se mi je zdel tudi Gladwell s knjigo Prebojniki, v kateri se sprašuje, zakaj in kako neki posameznik ali skupnost uspe prebiti začrtane okvire in uspeti. Čeprav leposlovje berem bolj malo, naj bo tretja knjiga duhovit leposlovni roman Ljubezen traja tri leta avtorja Bigbederja.

Če le imamo čas, se z veseljem pogovorimo in svetujemo. Čeprav je to lahko nehvaležno delo, saj ima vsak svoj okus. Lahko povsem zgrešiš. Lahko pa tudi zadeneš. Že nekaj časa recimo izbiram literaturo za neko gospo z bipolarno motnjo. To je kar odgovorno delo. (Nasmeh.)