Ob imenu letošnjega Nobelovega nagrajenca za literaturo smo na poseben način radostni tudi novinarji, nagrada bo namreč 10. decembra slavnostno podeljena enemu od nas – raziskovalni novinarki, pa tudi pisateljici Svetlani Aleksijevič (1948). Navdušenci nad Philipom Rothom, Harukijem Murakamijem in Ngugijem wa Thiong'o, ki so vejali za najbolj možne, a še vedno ne uslišane favorite, se tako spet počutijo rahlo ogoljufane. A če podrobneje pogledamo delo beloruske avtorice, ki je nagrado – visoko je kotirala tudi na stavnicah – prejela za »spomenik trpljenju in pogumu našega časa«, nemara ugotovimo, da za to ni razloga.
Metoda človeškega kolaža
V Minsku živeča Svetlana Aleksijevič je znana predvsem kot zapisovalka pričevanj tistih, ki so preživeli drugo svetovno vojno, sovjetsko okupacijo Afganistana (1979-1989) ter černobilsko nuklearno katastrofo (1986). Zadnjih trideset let je v središču njene pozornosti sovjetski in post-sovjetski posameznik, ki ga poskuša bralcu približati skozi historiat čustev in ne dogodkov, meni tajnica švedske akademije Sara Danius. Po zgledu kolektivnega romana beloruskega pisatelja Alesa Adamoviča nastajajo njeni polifonični izpovedni romani največkrat po metodi človeškega kolaža – za eno svojih najbolj cenjenih del Neženski obraz v vojni je intervjuvala na stotine žensk, ki so prenesle travmo druge svetovne vojne, knjigo pa vključila v presunljivi cikel Glasovi utopije, v katerem ima osrednje mesto pripovedno večglasje sovjetskih slehernikov, tudi takih kritikov ruske oblasti, kot je Aleksijevičeva sama.
Avtorica, ki se je zaradi svoje proze, esejev in reportaž v preteklosti borila tudi s cenzuro, zaradi preganjanja Lukašenkovega režima pa je morala leta 2000 za deset let celo zapustiti Belorusijo, se je našla v žanrskem hibridu žurnalizma in literature. »Resničnost me je vznemirjala, me hipnotizirala, privlačila in podžigala mojo radovednost. Ujeti izvirnost – prav to je bilo tisto, kar sem si želela. Ta žanr – žanr človeških glasov, izpovedi, pričevanj in dokumentov človeške duše sem usvojila v hipu. Res je, prav tako tudi vidim in slišim svet okoli sebe: prek glasov, prek posameznih detajlov iz življenja in bivanja,« svojo literarno tehniko, ki ji omogoča, da je obenem pisateljica, novinarka, sociologinja, psihoanalitičarka in pridigarka, opisuje Aleksijevičeva.
Pravi čas
Izmed avtoričinih del smo lahko doslej v slovenščini brali le Černobilsko molitev (Modrijan, 2009), ki je spomenik nemoči, herojstvu in žalovanju. Osebne pripovedi petstotih intervjuvancev, med njimi žene pokojnega gasilca, psihologa, filmskega snemalca, fotografa in vaškega zdravniškega pomočnika, ki jih je prizadela eksplozija jedrskega reaktorja, je avtorica zbirala deset let. A ne gre le za občutljivo tematiko, ki sama po sebi zahteva pozornost, pravi prevajalka Veronika Sorokin: »Aleksijevičeva se umakne v ozadje in oder prepusti zgolj sogovornikom, ki pišejo svojo zgodbo. Zaradi neposrednosti so njihove izpovedi toliko nazornejše in resničnejše.«
Sorokinova, ki se že veseli prebiranja avtoričinega zadnjega dela Čudni jelen večnega hrepenenja, nad dejstvom, da je Nobelovo nagrado naposled dobila pisateljica, ki se primarno ukvarja s stvarno literaturo in ne s fikcijo, ni presenečena: »Pred dvema letoma je na Frankfurtskem knjižnem sejmu prejela nagrado za mir, ki je dala slutiti, da se ji obeta še kaj več. Če samo pogledamo navzkrižje med Ukrajino in Rusijo, se zazdi, da je tudi za tovrstno nagrado čas pravi.«
