Sistem kolektivnega zbiranja komunikacijskih podatkov, ki smo jih lahko od blizu videli tudi v razkriti operaciji Eikonal, pa pokaže pomembno in večkrat spregledano dejstvo – večina zbranih podatkov je za obveščevalno-varnostne službe neuporabnih.
A pozor, poudarek v prejšnjem stavku ni na besedi »neuporabni«, temveč na besedni zvezi »za obveščevalno-varnostne službe«. To pomeni, da podatke vseeno zbirajo in jih hranijo v bazah, a jih ne uporabljajo. S tem se seveda povečuje varnostno tveganje in že večkrat se je izkazalo, da so obveščevalni organi na določene neuporabne zbirke preprosto pozabili.
Argumenti, da več podatkov pomeni avtomatično prednost in da je množično zbiranje podatkov nujno in brezpogojno, torej ne zdržijo kritične presoje. Spomnimo se recimo zakonodaje o hranjenju telekomunikacijskih prometnih podatkov, ki je na začetku predvidevala, da se bodo podatki o tem, koga kličete in koliko časa se z njim pogovarjate, hranili tudi do dve leti. Da ne omenim hranjenja posnetkov videonadzornih kamer in podatkov na karticah ugodnosti ter vseh drugih baz podatkov, ki naj bi služili nam, v resnici pa so v najboljšem primeru brez učinka, v najslabšem pa nas dejansko ogrožajo.
Ravno to je težava. Paradigma večje količine podatkov, ki bo avtomatično boljša od manjše količine podatkov, izhaja iz podobnega motiva kot prehod med analogno in digitalno fotografijo. Pri analogni fotografiji ste se morali za dober posnetek bolj potruditi, saj ste bili omejeni s količino fotografij. Digitalna fotografija je količinsko skorajda neomejena, a to ne pomeni, da bodo slike avtomatično boljše. Samo več jih bo.
Ključ je torej v vzgajanju in kultiviranju zasebnostne kulture na eni strani in izobraževanju političnih in obveščevalnih kadrov na drugi. Potrebujemo več izkušenih in pametnih fotografov, ki bodo znali narediti dobro fotografijo in s tem ne bodo ogrožali življenj vseh. In potrebujemo več pametnih odločevalcev, ki bodo vedeli, da več fotografij ne pomeni nujno boljše kvalitete posnetka.
