Merjenje učinkov dela zaposlenih v javnem sektorju, ki ga napoveduje minister za javno upravo Boris Koprivnikar, je med zaposlenimi, sindikati in stroko povzročilo precejšnjo nejevoljo. Vsi po vrsti so prepričani, da bi bilo ocenjevanje, kakršno si zamišlja minister, preveč poenostavljeno in subjektivno ter bi lahko povzročilo več škode kot koristi.
Kot smo že poročali, naj bi po novem predstojniki, ki naj bi dobili več avtonomije in odgovornosti, pri ocenjevanju dela zdravnikov med drugim upoštevali število pacientov, napotnic, povratnikov, količino predpisanih zdravil, pri policistih bi na primer merili število izrečenih kazni in število pritožb na njihovo delo, pri učiteljih šolski uspeh učencev in njihovo udeležbo v dodatnih dejavnostih, pri državnih uradnikih število izdanih odločb, dolžino čakalne vrste, zamude pri postopkih. Poleg tega bi predstojniki ocenjevali tudi odnos zaposlenega do sodelavcev, ekipni duh, samoiniciativnost...
Svetovni unikum
»Takšni kriteriji so za tako kompleksno delo, kot je v zdravstvu, preveč poenostavljeni. Veliko pacientov in napotnic na zdravnika namreč ne pomeni nujno dobrega dela, temveč morda ravno narobe,« ugotavlja Igor Švab, predstojnik katedre za družinsko medicino na ljubljanski medicinski fakulteti. Pri tem opozarja, da znajo slabi delavci izigrati vsak sistem, medtem ko bodo dobri zaradi zavezanosti zdravniški etiki delali dobro ne glede na višino plače. Kakovost dela v zdravstvu se po Švabovem mnenju načeloma da meriti, to potrjujejo tudi nekatere dobre prakse iz tujine, zlasti Velike Britanije, pravi, vendar je ocenjevanje v teh primerih povezano z učinkovitostjo zdravstvenih domov oziroma ambulant. Sistema, kot ga napoveduje minister, pa po Švabovih besedah ne poznajo nikjer v svetu.
Branimir Štrukelj, predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja ter glavni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ), opozarja, da bo vsako ocenjevanje vselej subjektivno: »Še toliko bolj pa bi morali prižgati rdeče luči, če bi bilo tako skrajno zbanalizirano, kot si predstavlja minister.« Štrukelj izpostavlja predvsem predlog, da bi učinkovitost dela učiteljev merili tudi na podlagi šolskega uspeha: »Za učitelja ni noben problem vsem učencem podeliti petico. Poleg tega je nekaj povsem drugega imeti dobre ocene na ljubljanski bežigrajski gimnaziji ali pa na neki tehniški šoli, ki jo obiskuje veliko učencev iz socialno bolj ogroženih družin. V tem primeru je bistveno večji uspeh motivirati nezainteresiranega učenca kot pa odličnjaku dati še eno petico.« Dodaja, da so se takšni in podobni predlogi za ocenjevanje učiteljev že pojavljali v Makedoniji, na Madžarskem in v Turčiji, a so povsod naleteli na odpor.
Pomembna je kvaliteta, ne kvantiteta
To, da bi pri policistih merili uspešnost pri izvajanju nadzorov, število izrečenih kazni in število pritožb na njihovo delo, po besedah Branka Lobnikarja z mariborske fakultete za varnostne vede velja takrat, ko policijsko dejavnost razumeš kot stražmojstrstvo. V sodobnih organizacijah, vključno s policijo, pa mora biti takšno merjenje vezano tudi na skupinsko uspešnost. »Če bi uspešnost policije merili samo na podlagi omenjenih kriterijev, bi pravzaprav izničili 50 let resnega znanstvenega razvoja na področju policijske dejavnosti in tako policijsko dejavnost zreducirali na kriterije, ki so veljali po drugi svetovni vojni. Policija mora delati in zna delati še marsikaj drugega kot izvajati najbolj klasične policijske aktivnosti,« poudarja Lobnikar.
Bojan Dobovšek, nepovezani poslanec in univerzitetni profesor, meni, da je ekonomske in finančne modele v zasebnem sektorju zelo težko prenašati v javni sektor: »V javnem sektorju ne smejo veljati kvantitativni, pač pa kvalitativni kriteriji, saj ne gre za dobiček, ampak za dobrobit ljudi.« Po Dobovškovem mnenju so za učinkovitost dela najpomembnejši primerno usposobljeni vodje in postavitev »pravih ljudi na prava mesta«.
Da problem javnega sektorja ne leži le v »lenem uradništvu«, ampak pogosto v neučinkoviti zakonodaji, pa opozarja predsednik Sindikata državnih organov Slovenije (SDOS) Frančišek Verk. Kot primer navaja izdajo gradbenih dovoljenj, ki zahtevajo številna soglasja in s tem zadržujejo odločanje. »V teh primerih ne gre za nedelavne ljudi, ampak za to, da uradnik ne more vplivati na to, ali bo neka organizacija dala soglasje ali ne,« pojasnjuje Verk, ki je tako kot Dobovšek kritičen tudi do dela vodstvenih delavcev: »Predstojniki lahko že zdaj spremljajo stanje upravnega postopka. Če bi se bolj zanimali za to, kakšna je dinamika teh postopkov, bi se zadeve lahko pospešile oziroma bi lahko ugotavljali, kje nastajajo zastoji.«
Igor Dernovšek, Blaž Petkovič
