Ugotovitev, da je treba dobre delavce plačati bolje kot slabe in da je sedanji plačni sistem zaradi svoje uravnilovke in sistema zajamčenih napredovanj premalo stimulativen, je zagotovo pravilna. Da zaradi tega trpi kakovost, prav tako. Povsem se lahko strinjamo tudi s tem, da bi morali predstojniki javnih zavodov in institucij za svoje delo in delo svojih zaposlenih odgovarjati, tudi z izgubo službe.

Napoved ministra za javno upravo, da bo v sodelovanju s sindikati določil jasne cilje in merljive instrumente ter kriterije, s katerimi bi predstojniki ocenjevali delo svojih zaposlenih, nas bi lahko navdala zgolj z zadovoljstvom. Če ne bi obstajal večji problem – da tega na takšen način ni storil še nihče in da se tega v praksi zares objektivno tudi ne da narediti.

Minister Koprivnikar se na različnih domačih in mednarodnih konferencah sklicuje na dobre prakse v tujini. Omenja se Velika Britanija, Kanada... Udeleženci teh konferenc ploskajo, očitno pa nihče ne preveri, kaj te dobre prakse sploh prinašajo. Če se prebijete skozi na stotine strani različnih analiz in priporočil, med drugim evropske komisije, OECD ali kompetenčnega modela Velike Britanije, ne boste nikjer našli navodil, da je pri ocenjevanju dela zdravnikov treba upoštevati število pacientov, napotnic, povratnikov, količino predpisanih zdravil, pri policistih število izrečenih kazni in število pritožb na njihovo delo, pri učiteljih šolski uspeh učencev in njihovo udeležbo v dodatnih dejavnostih... Nikjer nas strokovnjaki za upravljanje človeških virov ne poučujejo, kako ocenjevati odnos zaposlenega do sodelavcev, ekipni duh, samoiniciativnost, torej vse tisto, kar si je glede ocenjevanja javnih uslužbencev zamislil minister.

Prebrali boste lahko le povsod pričujočo ugotovitev, da za rezultati stojijo zaposleni in da se morajo vodstveni delavci tega bolj zavedati. Da se vse bolj uveljavlja »upravljanje človeških virov«, da se da z ustreznim odnosom in delovnim okoljem izboljšati motiviranost zaposlenih, da je treba v tej smeri usposobiti predstojnike in podobno. V teh publikacijah se da po drugi strani prebrati tudi opozorila, da bi takšno preveč poenostavljeno ocenjevanje lahko spodkopavalo timsko delo in medsebojno zaupanje ter povzročalo zavist in konflikte med zaposlenimi.

Toda v Sloveniji, kot smo dejali na začetku, smo očitno rojeni za odkrivanje tople vode. Naši ministri nekaj poberejo tu, nekaj tam, in še preden se debata s socialnimi partnerji in stroko sploh začne, sprožijo preplah med zaposlenimi in postavijo sindikate na okope. Meni nič, tebi nič postavijo načrt, po katerem naj bi nov plačni sistem zaživel z letom 2017, ugotovijo, da morajo pogajanja s sindikati končati čez pol leta, in s tem naj bi bila zadeva rešena.

Tudi slabih izkušenj prejšnjih vlad, denimo da nam Virantove plačne reforme iz leta 2008 (gradila se je sicer že od leta 2002) še do sedaj ni uspelo zadovoljivo popraviti, se pri hitenju za novimi »modernizacijami« očitno ne upošteva. Samo da javnost lahko vidi, kako delaven je novi minister. Napake zaradi nepremišljenega hitenja bodo pač popravile naslednje vlade.