Pisal se je deseti september leta 2008. Tekla je 22. minuta. Andraž Kirm je prodrl po levi strani, do žoge se je na robu kazenskega prostora dokopal Milivoje Novaković, streljal – 1:0. Uro pozneje sta dvojno podajo izpeljala Mirnes Šišić in Robert Koren, ki je podal Novakoviću. Ta je obrnil slovaškega branilca, ustrelil v daljši kot – 2:0. Zvezda se je vzpela na nebo, Ljudski vrt je norel, nogometna reprezentanca je dobila zagon, ki jo je pozneje pripeljal na svetovno prvenstvo
To je bila prelomna tekma. Tako za Novakovića kot za reprezentanco. Na njej se je začela utrjevati hierarhija v moštvu, ki se ni podrla, dokler je bil selektor Matjaž Kek. Na njej je Novaković dokončno postal številka ena med slovenskimi napadalci. Sedem let pozneje je stanje enako. Čeprav ima 36 let, je še vedno najboljši. O tem govori statistika – šest golov na sedmih tekmah pravkar končanih kvalifikacij za evropsko prvenstvo in 31 na 70 tekmah za reprezentanco. Pa ne le to. Trenerji (tudi Srečko Katanec) ga cenijo, ker ogromno naredi v polju. Skače v obrambi in napadu, zadržuje žogo, se meče pod noge, ima smisel za prostor, občutek za nogomet, je trener na igrišču... To so lastnosti, ki jih reprezentanca, kakršna je slovenska, še kako potrebuje. Kako pomemben je za ekipo, je bilo očitno tudi, ko ga ni bilo – na petkovi tekmi z Litvo in ko ga v času selektorja Slaviše Stojanovića ni bilo v ekipi.
Morda se je takrat zdelo, da mu za reprezentanco ni mar. A mu je še kako bilo. Že ko je začenjal reprezentančno kariero, je prijateljem večkrat govoril, da bo igral, dokler bo lahko. Takrat se je porušila hierarhija v reprezentanci. Glavno besedo je dobil Samir Handanović, Novaković in takratni kapetan Robert Koren pa bi se morala sprijazniti z manj pomembno vlogo, kot sta jo imela do takrat. Dogajanje v zakulisju je bilo pestro, odgovor na vprašanje, zakaj Novaković takrat ni bil del reprezentance, pa je mogoče iskati v njegovem odgovoru na eno od vprašanj v intervjuju z njim marca letos. »Nekateri so želeli, da končam, drugi ne. Nekateri so morda želeli, naj odide le eden od naju s Korenom. Zato sem se moral določiti.« Očitno je šlo za lojalnost – v smislu načela: »Vedno bom stal za kapetanom in ekipo,« ki mu je bilo od nekdaj blizu. V tistih časih ni govoril z mediji. Zakaj? »Ker je šlo za potiskanje drugih igralcev predme. To novinarji sami zelo dobro veste. Tudi jaz to vem. Ne mečem vseh v isti koš, ampak nekateri so to počeli,« je dejal v tem intervjuju.
Toda ko se je po enoletnem premoru vrnil v reprezentanco, je bilo vse drugače. Z lojalnostjo, mediji in domnevnimi lobiji se mu ni bilo treba več obremenjevati. Da se ne, je jasno na vsakem koraku, navsezadnje tudi zato, ker zdaj brez zadržkov govori pred kamerami in v diktafone. Običajno ne gre za prazne besede, ampak za dokaj konkretne odgovore. Tak je pač Novagol – odločen in neposreden. A le, kadar je v igri. Če se iz nje umakne, raje molči.
V drugem delu kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2014 in v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2016 je neobremenjenost prišla na dan. Deloval je kot nekdo, ki se mu ni treba več dokazovati. Dokazal je že vse s svojo zgodbo suhljatega fanta iz Novih Jarš, ki je že kot mladinec zabijal gole za Olimpijo, a ni nikoli zaigral za člansko ekipo (po Novakovićevih besedah bi moral za to plačati, a njegovi starši niso imeli zahtevanih 9000 mark). Kar je sledilo, je znano: mukotrpno vzpenjanje po nižjih avstrijskih ligah, kjer je profesionalna kariera visela na nitki, Litex iz Loveča, Köln, Japonska. Številni goli, zvezdniški status, druženje s pomembnimi ljudmi iz športnega in nešportnega sveta. Pa kakšna na skrivaj prekrokana noč v Kölnu in nekaj afer. Nekaterim se ni mogel izogniti, drugim bi se lahko. Številne je spodbudil zaradi predanosti reprezentanci, ki je postala njegova velika ljubezen. Dokaz za to je na dlani. Pri 36 letih mu na tekme ne bi bilo treba prihajati iz Japonske, a se. Ker je vedno živel za reprezentanco. Morda tudi zato, ker se je, ko je moral v Avstrijo, čutil odrinjenega. »Veliko sem prestal v življenju in vsakomur lahko pogledam v oči. Slovenija mi ni dala ničesar. Bil sem tako rekoč pregnan iz države, pa sem se vrnil, da sem igral za reprezentanco,« je dejal. »Morda sem se tudi zato vrnil v reprezentanco, da se kot prvi od nje poslovim na primeren način. Še noben reprezentant se ni na primeren način upokojil.«
In to velja za vse, tako za člane zlate generacije kot njihove naslednike. Nekaj čudnega je v deželi, če se ne zna posloviti od svojih junakov. Ali pa je težava v junakih. Morda lahko kaj spremeni prav Milivoje Novaković.
