Jezikoslovci o delu Jožeta Toporišiča: Znal je zagovarjati svoj prav in neprav

Prebleda preostala stroka?

Helena Dobrovoljc z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pravi, da je Toporišič že v 60. letih doživljal akademske kritike zaradi uvajanja jezikoslovnih reform, kot pravopisec pa je bil izpostavljen ideološkim težnjam politike pri oblikovanju konkretnih pravopisnih pravil, ki so na svojo javno objavo čakala skoraj deset let. Kasneje se je zapletel v polemično razmerje s kritiki, tako imenovanimi ljubiteljskimi jezikoslovci, tudi zaradi vztrajanja pri normativistični usmeritvi, ki si je prizadevala za ohranjanje jezikovne samozadostnosti in samobitnosti, a je hkrati tudi nasprotovala skrajnostim purističnih prepovedi. »Z današnjega vidika se zdi, da so bili Toporišičevi odzivi v javnosti pogosto iztrgani iz konteksta, ki bi sicer razkril, da so v resnici posledica dogajanja s širšim ozadjem. Tudi ob pogostem očitku, da so Toporišičeve slovnične inovacije prodrle v šolske priročnike, preden so bile deležne strokovne presoje, bi se bilo morda treba vprašati, ali za slednje in za njegovo monopolnost ob pripravi zadnjega pravopisnega priročnika nista krivi tudi togost in pasivnost stroke.«

Majda Merše z istega inštituta meni, da je Toporišič opravil toliko jezikoslovnega dela, da ga je že zaradi njegove količine in raznolikosti težko ocenjevati kritično. »Njegova predanost slovenskemu jeziku je bila neizmerna, njegovi nameni nedvomno dobri, nenehno prisotno pa tudi hotenje po boljšem in celovitejšem – zlasti v okviru slovničnega opisa sodobnega slovenskega jezika.« A ob tolikšni raziskovalni in jezikovnourejevalni dinamiki se kaj lahko zgodi tudi kakšen spodrsljaj, pravi jezikoslovka. »Morda je včasih preodločno zagovarjal rešitve in spoznanja, ki so bila šele na poti k dokončnejšim, ali ocenjeval lastne poti in dosežke kot edino možne in ne le kot eno od možnosti. Iz želje po uveljavitvi slovenskega jezikoslovnega izrazja je nastalo tudi nekaj motečih poimenovanj. Iz lastne izkušnje pa vem, da je tudi njegova 'avtoritarnost' imela svoje meje.«

Poglabljanje nasprotij namesto blaženja

Upokojeni sodelavec inštituta Vlado Nartnik dodaja novo dimenzijo: »Resnici na ljubo je imel tudi požrtvovalno in sposobno ženo slavistko ter je raziskoval in ustvarjal v sorazmerno ugodnih okoliščinah. Bil je odločen mož in je znal zagovarjati svoj prav in neprav. Vrh tega je bil dober organizator.« V Slovenskem pravopisu (SP) 2001 je nekako združil izkušnje in dosežke avtorjev SP 1962 in SSKJ: »Ker je pri vsem zelo hitel, je tu pa tam pozabil poiskati pravo mero med sistematičnostjo in živim govorom. Čeprav se je veliko skliceval na Stanislava Škrabca, je v svojem hitenju prezrl njegovo svarjenje, naj se nova slovenščina ne kroji po stari slovenščini, in je kar prevečkrat pritegnil krojačem 19. stoletja.« SP 1962 in SSKJ sta nevšečnosti, ki so jih navedeni krojači zagrešili, blažila vsaj z delnim popuščanjem živemu govoru, in tako je SP 1962 demokratično zapisal izpeljavo Leibniz – Leibnizov, SSKJ pa tudi izpeljavo bruc – brucovanje, ker se tako tudi govori. SP 2001 pa je namesto prve oblike predpisal papirnati pridevnik Leibničev in namesto druge oblike papirnati glagolnik brucevanje. »S takim in podobnim predpisovanjem se je nasprotje med zbornim in pogovornim jezikom, namesto da bi se ublažilo, še poglobilo.«

Erika Kržišnik z oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani pravi, da je bil Toporišič jezikoslovni enciklopedist v neenciklopedističnem času. Čeprav je bil izšolan bolj ali manj v duhu zgodovinskega jezikoslovja, je – v izhodišču zaradi spodbudnega okolja zagrebške fonetično-fonološke šole (po diplomi je bil v Zagrebu lektor za slovenščino) – njegova največja zasluga, da je slovenistiki »vsilil« sinhroni pristop v jezikoslovju. »To pa je verjetno lahko naredil samo tak, kakršen je pač bil: hiter, delaven, nepopustljiv, prepričan v svoj prav in svoje prvenstvo.« Čeprav je od prvotne usmeritve v strukturalistično jezikoslovje potipal tako rekoč še vse druge jezikoslovne pristope 20. stoletja, od tvorbeno-pretvorbenega do pragmatičnega, so vendarle njegova zgodnja dela tista, ki jih je treba prebrati, meni raziskovalka.

Ada Vidovič Muha z istega oddelka dodaja: »Akademik Toporišič je intenzivno soustvarjal produktiven čas raziskovanja slovenščine kot modernega polnofunkcionalnega jezika. S svojimi polemičnimi razpravljanji je posegal v družbeni položaj slovenščine in s tem zaznamoval tudi širši slovenski kulturni prostor druge polovice 20. stoletja.«