Predaval po vsem svetu
Jože Toporišič se je rodil leta 1926 na Mostecu pri Brežicah in bil še pred študijem v prisilnem izseljenstvu v različnih taboriščih nemške Šlezije in Poljske (od oktobra 1941 do junija 1945). Maturiral je na klasični gimnaziji in med letoma 1947 in 1952 na ljubljanski filozofski fakulteti študiral slovenski in ruski jezik s književnostjo; na isti fakulteti je leta 1963 doktoriral s temo Nazorska in oblikovna struktura Finžgarjeve proze. Še pred tem je bil eno leto štipendist Humboldtove ustanove v Hamburgu, kjer je preučeval eksperimentalno fonetiko. Sicer pa je v obdobju 1954–1965 deloval kot lektor slovenskega jezika na Filozofski fakulteti v Zagrebu in bil dejaven pri lingvistični sekciji Hrvaškega filološkega društva. Od leta 1955 je imel lektorate slovenščine na poletnih seminarjih za tuje slaviste najprej v Splitu, nato v Zadru in Zagrebu, od leta 1965 tudi v Ljubljani. Kasneje se je v Ljubljani leta 1966 habilitiral za docenta, leta 1970 pa za izrednega profesorja za slovenski knjižni jezik. Med letoma 1976 in 1996 je bil predstojnik katedre za slovenski knjižni jezik in stilistiko. Predavanja je imel tudi po svetu, med drugim v Chicagu, Regensburgu, Moskvi, Celovcu, Gradcu, Varšavi.
Jezikoslovno področje Toporišičevega delovanja je bilo široko: oblikoslovje, besedotvorje, skladnja, stilistika, pravopis, pravorečje, fonologija, dialektologija, zgodovina knjižnega jezika. Napisal in objavil je več kot 2000 prispevkov iz jezikoslovja in stilistike, njegova bibliografija šteje blizu 700 naslovov. Razprave in druge sestavke je objavljal zbrane v knjigah, pisal je učbenike in izdajal besedila drugih jezikoslovcev, zaslužen je predvsem za uveljavitev dela dveh velikih jezikoslovcev in slovaropiscev Maksa Pleteršnika in Stanislava Škrabca. Bil je glavni in odgovorni urednik Jezika in slovstva (1966–1970), od leta 1967 do svoje upokojitve leta 1996 je bil urednik Slavistične revije.
Dvigoval zavest o jeziku
Prizadeval si je tudi za popularizacijo jezikoslovja in splošnega družbenega razmišljanja o kvaliteti govorjenega in pisanega jezika. Od leta 1963 je bil stalni sodelavec pri jezikovnih pogovorih Radia Ljubljana, pred tem občasno tudi Radia Zagreb in Radia Beograd. Bil je član jezikoslovnih združenj v tujini in več komisij mednarodnega slavističnega komiteja: za jezikoslovno izrazje, fonetiko, knjižne jezike, slovnično strukturo. V 70. letih je bil predsednik Zveze slavističnih društev Jugoslavije, vodil je tudi odbor za pospeševanje slovenščine na neslovenskih univerzah. Leta 1991 je postal izredni in leta 1997 redni član razreda za filološke in literarne vede SAZU.
Poleg omenjenega državnega odlikovanja je leta 1977 prejel nagrado Univerze v Gradcu, leta 1979 nagrado Kidričevega sklada, istega leta še nagrado Mednarodnega društva za fonetične vede, nazadnje pa je leta 2006 prejel še najvišjo nagrado v Sloveniji za dosežke na področju znanstvenoraziskovalnega dela in razvojne dejavnosti, Zoisovo nagrado za življenjsko delo. sta, pim
