Pojavila se je potreba po večjem stanovskem povezovanju in bolj načrtnem obravnavanju rabe slovenščine v javnem življenju. To je obdobje med obema vojnama, tudi obdobje izdaj Breznikove slovnice, zvrstnost in področnost jezika sta se zelo razvili. S tovrstno jezikovno diferenciacijo je nastala potreba, da stanovsko društvo spremlja in opozarja na različna dogajanja z jezikom v družbi. Ne bom rekla, da je bilo društvo ravno varuh jezika, skrbnik javne rabe pa.
Društvo ima med drugim sekcijo za slovenščino v javnosti, ki je imela v času osamosvojitve slovenske države vidno vlogo, v zadnjem času pa jo redko zasledimo v javnih debatah. Posredovanja niso več potrebna?Osnovno poslanstvo društva je, da spremlja položaj slovenščine v javnosti in se na razmere redno odziva. Na naših ažuriranih spletnih straneh najdete prispevke kolegov jezikoslovcev in literarnih zgodovinarjev, ki pišejo o trenutnem položaju slovenščine v družbi in podajajo svoja videnja. Po drugi strani mora imeti edino stanovsko društvo tudi možnost vplivanja na službo za slovenski jezik pri kulturnem ministrstvu, bolj naravno oziroma samoumevno bi bilo seveda stalno sodelovanje. Še pomembneje pa je, da bi ta služba o svojih aktivnostih, seveda, morala sproti obveščati stanovsko društvo.
Je to sodelovanje ustrezno?Ta komunikacija bi nujno morala obstajati, to sploh ne bi smelo biti vprašanje. Ne morem reči, da je ni, a morala bi biti bistveno rednejša, sploh glede na to, da gre za sprotno reševanje bistvenih vprašanj znotraj iste stroke in je tam nameščen naš stanovski kolega. Njegova dolžnost je, da se pred sprejemanjem odločitev najprej posvetuje z nami. Dobili smo službo za slovenski jezik, a s tem društvo ne bi smelo biti umaknjeno, kvečjemu nasprotno – društvo bi moralo biti strokovno zaledje, na katero bi se morala služba obračati za nasvete. Ne pretiravam, ko rečem, da društvo že od svoje ustanovitve razpolaga z najbolj eminentnimi strokovnjaki slovenščine, s tega vidika se ga torej nikakor ne bi smelo zaobiti pri soodločanju o jezikovni politiki.
Pravite, da je slovenščina toliko močna, kot smo močni njeni govorci, in da je na vseh področjih polnovreden jezik. Paranoične skrbi o ogroženosti slovenščine so torej odveč?Slovenščina se kot jezik resnično razvija z nami, z nosilci, mi smo tisti, ki jo zaznavamo, opisujemo, razvijamo. Razvoj slovenščine vidim prav v njeni vsestranski uporabi, torej v vseh oblikah javnega življenja, na strokovnih področjih od najnižjih do najvišjih stopenj šolanja in pri vseh predmetih. Pri učnem jeziku se nikakor ne smemo omejevati na predmet slovenščina, ampak moramo biti previdni tudi, denimo, v zvezi s tem, kako se poučujeta matematika in fizika v slovenščini v srednjih šolah in še zlasti na fakultetah. Zelo pomembno je namreč, kako zna z jezikom slovenski izobraženec, kako se na različnih tehničnih in naravoslovnih fakultetah poučuje v slovenščini. To, da komu pride na misel ogroženost, pomeni, da je sam bivanjsko ogrožen kot človek, tega ne gre prisojati jeziku. Osnovna lastnost človeka je govor in tako kot človek sam teži k temu, da se kot bitje čim širše razvija, se z njim razvija tudi zmožnost izražanja.
Slavistični kongres je v sedemdesetih in osemdesetih letih menda obiskalo tudi po 700 ljudi. Kakšen je obisk danes?Mislim, da nismo glede tega slovenisti in slavisti nobena izjema – gre za upad društvenega življenja, ki je povezan z druženjem nasploh, očitno potrebe po živem druženju niso tako velike kot včasih. Upad društvenih gibanj se dogaja na širšem socialno-kulturnem področju. To se mi ne zdi kakor koli usodno, letošnji obisk kongresa sploh ni bil slab, prišlo je okoli 200 udeležencev, kar primerjalno z lanskim pomeni celo rahel porast. Opažamo pa tudi upad zanimanja za strokovni tisk, obe osrednji reviji, Slavistična revija ter Jezik in slovstvo, namreč objavljata veliko prispevkov, ki bi jih morali učitelji vključiti tudi v pouk.
Je razkorak med akademsko slovenistiko in poučevanjem slovenščine v šoli prevelik?Na eni strani imamo stanovske kolege raziskovalce in potreba po raziskovanju slovenščine je razumljivo kontinuirana. Edino prav pa je, da se sprotne raziskave širijo tudi do kolegov v srednjih in osnovnih šolah. Nastajajo novi priročniki. Nekdanja predsednica društva Boža Krakar Vogel, ki se ukvarja z didaktiko, je letos izvedla kar nekaj delavnic, kako raziskave slovenščine približati šolarjem. V današnjem času v povezovanju akademske slovenistike oziroma slavistike z osnovnošolsko in srednješolsko prakso res ne vidim več prave zadrege.
Omenili ste osrednji znanstveni reviji Jezik in slovstvo ter Slavistična revija, ki izhajata pri društvu. Je njuno financiranje stabilno? Sta med slavisti še priljubljeni?Društvo se trenutno financira le s članarinami, reviji pa podpira agencija za raziskovalno dejavnost. Povsem jasno nam je bilo tudi, da bo z možnostjo objav na spletu naklada obeh revij v tiskani obliki krepko padla, a za zdaj še vztrajamo pri tiskani in elektronski obliki izhajanja, in mislim, da je tako prav.
Trenutno imamo v Sloveniji štiri slovenistike – ljubljansko, mariborsko, koprsko in novogoriško. Je tako stanje razpršenosti zares produktivno?Mariborska slovenistika je nastala takoj za ljubljansko in v prvih desetih letih njenega nastanka se je absolutno pokazala upravičenost njenega obstoja. Veliko kasneje sta nastali obe primorski, ki pa sta imeli že v začetku v načrtu sodelovanje. To bi bilo vsaj v nadaljevanju njunega obstoja – tako kadrovsko kot študijsko in glede na število študentov – v vsakem primeru smiselno, če že ne kar nujno.
Društvo ima precej živahno študentsko sekcijo.Zadnji dve leti se je znotraj društva res dejavno oživila. Zelo aktivna skupina študentk skrbi za čim boljši vsestranski razvoj bodočih slovenistov in slavistov, tako da organizirajo strokovna posvetovanja in srečanja. Študentska sekcija je organizirala tudi že različna srečanja s potencialnimi delodajalci, tako da je v vseh pogledih zelo razgibana.