Jardier: tako prepričljivega angleškega vokala slovenska glasba še ni imela

Tako prepričljivega angleškega vokala pri nas verjetno še nismo imeli, zastrižejo z ušesi glasbeni navdušenci, ko jim omeniš, da se v kratkem sestaneš z Aleksom, frontmanom skupine Jardier. Omenjeni Pieces namreč zares štrli iz slovenskega povprečja. Jardier so skupni imenovalec za instrumentalno umirjeni rok z žametnim vokalom, fonetično brezhibno angleščino in pripovedna besedila, ki hočeš nočeš pritegnejo k poslušanju.

Če si drznemo biti malce preroški, bo leto 2015 za Jardier prelomno. Konec oktobra, na noč čarovnic, bodo v Kinu Šiška predstavili svoj album Seasons in od tam bi se morala njihova kariera zgolj še vzpenjati. Glede na slišano v mednarodne vode. 26-letni Aleks, ki je avtor glasbe in besedil, upa na najboljše, vendar ostaja na realnih tleh. »O načrtih za prihodnost sem raje nekoliko bolj realističen in se pustim presenetiti, kot pa da previsoko letam.« Njegova želja uspeti v glasbi ni sporna, njegovi prijatelji v pokerskem žargonu pravijo, da je šel »all in«.

Vse kar sem si želel, je bilo posneti album. Tega sem približno poldrugo leto sam pilil s producentom v Beli krajini. Ko je bil posnet, pa sem potreboval še dobro ekipo za nastope v živo. Po spletu srečnih naključij sem že prej spoznal nekaj res dobrih glasbenikov, iz katerih je naposled nastal bend Jardier. Za bobni sedi Andrej Zavašnik, kitaro in sintetizator igra Jure Pohleven, (Srečna mladina), na drugi kitari je Borut Perše, na basu pa Dejan Slak (aktiven je tudi pri Moveknowledgement in Dubzilla).

O imenu sem dolgo premleval že med snemanjem albuma, še preden je skupina nastala. Aleksander Razstresen pač ni preveč dobro ime za band. Prijatelj mi je predlagal, da bi bil Alex Gardner (vrtnar)… Ko sem to za šalo prevajal v fancoščino sem dobil Alex Jardinier in naposled izpeljal Jardier, ki v osnovi ne pomeni ničesar, vendar mi je bilo všeč. V tistem času se je pojavil še razpis Vala 202, za katerega sem hitro potreboval ime in tako sem uradno postal Jardier.

Radia ne poslušam prav veliko, tako da sem nas ujel mogoče enkrat. Skladbo Sailor. Mi pa veliko ljudi omeni, da nas pogosto slišijo. To je super! Še posebej zato, ker še nismo načrtno vstopili na medijski trg. Nimamo namreč še niti menedžerja, kot rečeno, pa zunaj ni še niti albuma. Vsak kompliment nam veliko pomeni, smo pa vsekakor na točki, ko se bodo zadeve začele konkretneje premikati.

Angleščina mi je že od malih nog blizu. Najbrž imam občutek zanjo. Res je sicer, da jo tudi študiram, vendar sem za ta študij odločil bolj zato, ker nisem vedel, na kaj bi se vpisal. Najprej sem se vpisal na farmacijo – za to je bil zaslužen predvsem pritisk okolice na Dolenjskem, zaradi Krke. Vendar sem že prvi dan študija vedel, da to ni bila najboljša izbira.

V angleščini pišem predvsem zato, ker se v njej lirično lažje izražam. V preteklosti sem že napisal tudi kakšen komad v slovenščini, ampak mi noben ni tako dobro uspel. Pa tudi rasel sem z anglosaksonsko glasbo… Slovenščina je lep jezik, vendar ga moraš biti res vešč, da napišeš kaj dobrega.

Vse se je zgodilo po sklopu srečnih naključij. Prelomna točka je bila gotovo kompilacija Val 014. Prepričal sem jih s skladbo Pieces, ki je bila potem vključena na kompilacijo. To je bilo prvič, da sem se pojavil na sceni. Nato sem na festivalu Ment med prisotne razdelil nekaj plošč in je prišlo do aprilskega koncerta v Kinu Šiška. Tu je pomembno vlogo odigral menedžer Big foot mame, ki nas je malce porinil naprej. Čez kakšen mesec smo si na natečaju na Reki zagotovili nastop na zagrebškem festivalu INmusic. Na Flow smo tudi prišli po slučaju. Preko prijateljice smo organizatorju predstavili svojo glasbo in bila mu je všeč. Takrat se še ni vedelo, kakšen bo ta festival. Naposled so razkrili glavne nastopajoče PetShop Boys in Roisin Murphy… Šele takrat smo se zavedli, da bo to velika zadeva.

Težko ju je primerjati. INmusic obstaja že približno deset let, Flow se je zgodil prvič. INmusic ima prednost, saj deluje po neki standardni formi – festival na prostem in ima bistveno boljši »lineup«. Flow pa je urban festival, česar domači gostje verjetno niso najbolje dojeli. Od tod najbrž izvirajo tudi kritike, ki jih je bilo kar nekaj. Bili smo na obeh in po tem, kako je bilo poskrbljeno za skupine, je Flow daleč pred INmusicom. Na Hrvaškem smo denimo dobili en mini sendvič in pivo, v Ljubljani pa se nam je zdelo, da smo v hotelu s petimi zvezdicami. Kritike, ki jih je bil Flow deležen, pripisujem začetnim porodnim težavam, sam lahko organizatorjem izrečem zgolj pohvale.

To je naš plan že od začetka. Ne želim zveneti pretenciozno, ampak letos smo si vzeli čas, da malce testno potipamo domači glasbeni trg. Trenutno je naš prvi cilj dobro odigrati na oktobrskem koncertu, kjer bomo tudi pred skupina zasedbi Dan D. Nato pa sledi kovanje načrta za osvajanje tujine.

Zaenkrat sledimo lastni viziji in upam, da nam uspe pogledati vsaj preko Karavank, na avstrijski, nemški trg…

V osnovi bi radi sami financirali izdajo drugega albuma. Pa tudi kakšna turneja po Evropi bi bila super. Čisto preprosta… vsi v kombi pa »gas«. Radi bi čim več nastopali. Želeti kaj več je v teh časih precej utopično.

Naš trg je majhen. Pri bendih, ki so na sceni že več let, opažam, da se konstantno skušajo najti v novih konceptih. Ti pa pogosto nimajo zveze s samo glasbo. Kot da bi vedno znova morali najti nekaj novega, da bodo posebni in zanimivi. Pogosto je to preveč posiljeno in zato trpi glasba. Naj si sposodim citat: v Sloveniji je težko živeti od glasbe, lahko pa živiš za glasbo. Na tem mestu bi rad izpostavil Dan D, pa ne zato, ker smo oboji Dolenjci. Vokalist Tokac me lahko »premakne«, kar lahko rečem le za redko kateri slovenski bend.

Vsekakor izhajam iz sebe. Večinoma pišem o odnosih. Vsake toliko časa še sam dobro ne vem, o čem pišem in šele pozneje osmislim kontekst. Pri glasbi je pa tako: skladba mora biti dobra in suverena, tudi če jo zaigram zgolj v spremljavi akustične kitare. Če deluje v tem minimalnem aranžmaju, jo začnem nadgrajevati. Sicer vem, da ne bo dobra, tudi če jo z bendom skušam olepšati.

Res je. Na srečo poznamo ljudi iz podjetja Comradfilm, ki pogosto pomagajo različnim avtorjem pri izdaji knjig in albumov. Letos so izbrali nas in nam financirali izdajo albuma. Ljubljana je majhna in prej ali slej naletiš na nekoga, ki ti zna svetovati ali pomagati. Imamo res srečo.

Zdi se mi, da je, ker nisi v središču dogajanja. Ljubljana je že sama po sebi kulturno središče. Tu je tudi precej prizorišč za nastope. Na Dolenjskem imamo zgolj klub Patriot, pa še ta se je v zadnjih letih zašel na težavni poti.

Ja, dogovarjamo se o zadnjih podrobnostih. Videospot razumem kot vizualni izraz nekoga, ki po svoje dojema našo skladbo. Seveda ga ne snemamo za televizijo. Danes je treba vlagati v splet, v youtube. Kje so časi, ko smo imeli Videospotnice. Takrat so imeli na televiziji več jajc, da povedo tudi kaj bolj kontroverznega. Danes je vse preveč polikano.

Album ima rdečo nit, skladbe pa so si med seboj precej različne. Na albumu jih bo deset, zunaj pa sta že dve skladbi – Pieces in Sailor, ti sta si še najbolj podobni. Skladba, za katero snemamo videospot, bo precej drugačna.