Ko smo sredi osemdesetih prvič padli pod vpliv Morrisseyeve lirike, je bilo eno prvih vprašanj, kaj se bo zgodilo, ko bo Morrissey odrasel. V življenju se namreč stvari mimo naših želja spreminjajo in s tem se spreminja tudi naš pogled na svet. Bojazen je bila povsem odveč, kajti svet se je od takrat precej spremenil, le Morrissey je ostal takšen, kot je bil v trenutku, ko je na Top of the Pops s polno mero zdravega cinizma vihtel cvetje po zraku. Ali je to dobro ali slabo, je seveda drugo vprašanje, na katero danes ne bomo iskali odgovorov. Vsak si ima pravico zastaviti in izpeljati življenje po svoji meri in to je prvina, ki je – poleg bolestnega strahu pred staranjem – ne more sprejeti.
Morrissey: polbožanstvo
Morrissey sebe nikdar ni razumel kot problem, problem so bili vsi ljudje okoli njega. Seznam je neskončen in sega od najbolj gorečih oboževalcev do tistih, s katerimi je ali je bil prisiljen sodelovati. V večini teh vidi grožnjo svojemu razraslemu in občutljivemu egu. Pred slabim letom je tako meni nič, tebi nič že po nekaj pesmih odkorakal z odra v Varšavi, ker se je počutil ogroženega zaradi obiskovalca, ki mu je bilo dovolj njegovega nenehnega govorjenja in je vpil: »Ne govori, temveč poj!« Nazaj ni prišel. Tako je znova postal »hvaležen« predmet tračev, znotraj katerih nihče – razen njega samega – ni znal razločiti med ironijo in iskrenostjo, strastjo in manipulacijo. Od tod do groteskne karikature je bil seveda samo še droben korak. Deloma upravičeno, večinoma ne. Ali narobe. Odvisno od tega, v čigavi koži ste in kako se soočate z njegovimi (pre)pogostimi adolescenčnimi izpadi. Biti goreč oboževalec božanskega Morrisseya je namreč način življenja. V vzhodnem predmestju Los Angelesa obstaja celo četrt priseljencev iz Južne Amerike, v kateri brez zadržanosti častijo njegov čudoviti lik.
Morrissey: nergač, mizantrop, neodrasel, narcis, hipohonder
V Morrisseyevi artikulirani liriki se že od prvih poskusov zrcali celoten opus preživetja v pokvarjenem svetu največjega sovražnika – človeka. V verzih ponuja konstruktiven in alternativen način razmišljanja, ki v ničemer ne podleže pregovorni hipokriziji popularnoglasbenega univerzuma. Vedno je pisal o stvareh, o katerih so drugi molčali, tudi o najbolj pritlehnih potezah pokvarjenega človeškega karakterja. Pri tem nikoli ni izbiral besed ali dejanj. Večkrat so ga narobe prevedli ali citirali, a za to si je bil zaradi svojega neprilagojenega značaja kriv povsem sam. Svoja dobra dela, z izjemo agresivnega boja za pravice živali, poskuša namerno zamolčati. To se mu ne zdi pomembno, četudi tega ne moremo pripisati morebitni skromnosti, prej izolirani želji, da mu ne bi bilo treba na vsakem koraku razlagati, zakaj. Stevenu Patricku Morrisseyu je tako lahko očitati marsikaj, da je nergač, mizantrop, neodrasel, narcis, arogantnež, hipohonder…, le tega ne, da mu je vseeno. Morrisseyu nikoli ni bilo vseeno in s tem tudi njegova, po večini donkihotovska drža dobi svoj angažirani smisel. Breme sveta je prevzel na svoja pleča in sedaj prostovoljno trpi namesto nas. Večkrat je prišel tudi v nasprotje s svojimi prepričanji. Tako je ob izidu prejšnjega albuma Years of Refusal potarnal, da ni možnosti, da bi se po petinpetdesetem letu še ukvarjal z glasbo. In prav v tem letu starosti je lani izdal aktualni album World Peace Is None of Your Business, ki smo ga, mimogrede, na teh straneh brezmadežno ocenili.