Komite, ki se odloča, kdo je leto za letom najzaslužnejši za mir na svetu, se je znašel v veliki zadregi. Nikjer ne more najti prepoznavnega človeka, za katerega ne bi bilo treba na dolgo razlagati, kdo je in kakšne so njegove zasluge za mir. Zato se rad odloča za neznana imena, ki se za hip zasvetijo in hitro padejo v pozabo. To je zelo varna pot. Vendar z mirom na svetu nima posebne zveze.
Ko upoštevajo prepoznavna imena, je odločitev med njimi videti komična. Papež Frančišek in Angela Merkel? Zakaj? Za mir na svetu? Enkrat se je norveški komite, ki izbira kandidate, že opekel, ko je nagrado podelil v upanju, da jo bo nagrajenec vzel zares in se po njej ravnal. Vendar je Barack Obama že med prejemanjem nagrade govoril predvsem o nujnih vojnah, v katere je zapleten, miru pa je posvetil zgolj nekaj retorike.
Nobelova nagrada za mir nosi nesrečo. Skupaj so jo dobili Jicak Rabin, Šimon Peres in Jaser Arafat za sklenitev miru med Izraelci in Palestinci. Zvenelo je super. Rabina je takoj ustrelil judovski skrajnež, Arafata je izraelska vojska zbombardirala v njegovi palači, Peres je postal predsednik države, ki je z zemljo zravnala Gazo.
Leta 2012 jo je dobila Evropska unija. Tisti hip je zašla v krizo in se začela ukvarjati s tem, kdo bo izstopil in koga bo treba vreči ven.
Tunizijska civilna družba je v veliki nevarnosti.
