Svet motociklizma je neprizanesljiv že vse od svojih začetkov. Tako naj bi se samo na dirki na otoku Man od leta 1910 smrtno ponesrečilo več kot 200 motociklistov, od leta 1949, odkar vodijo tudi uradno statistiko, pa naj bi različne motociklistične dirke po svetu terjale 102 življenji. Pri tem je bilo najbolj krvavo leto 1970, ko je življenje izgubilo sedem dirkačev.
Podobno kot v formuli 1 so tudi dirkališča, namenjena svetovnemu motociklističnemu prvenstvu motoGP, postala varnejša, dirkači pa bolje zaščiteni, zato ni čudno, da so se v novem tisočletju smrtno ponesrečili le trije, najbolj tragična pa je bila nesreča Italijana Marca Simoncellija, ki je pred štirimi leti umrl zaradi poškodb, ki so mu jih po padcu povzročili kolegi, ki so zapeljali čezenj.
Kako narediti dirke motoGP še varnejše, je vprašanje, s katerim se odgovorni ukvarjajo pred vsako preizkušnjo. Nesreč je veliko, a jo motociklisti praviloma odnesejo »zgolj« s kakšnim zlomom, ki jih pri nadaljevanju tekmovanja praviloma ne ovira. Skrb vzbujajoče so predvsem nore hitrosti, ki jih dosegajo. V Mugellu na primer je bila povprečna najvišja hitrost vrtoglavih 361 kilometrov na uro, zelo podobna je bila tudi v Dohi in Austinu. Prav zato na temo hitrosti potekajo resne razprave med dirkači in varnostno komisijo. »Vsi se strinjamo, da bi bili tako navijači na dirkališču kot tisti pred televizijskimi sprejemniki zadovoljni, če bi bile naše hitrosti na primer 30 kilometrov na uro nižje,« je dejal Jorge Lorenzo. Vsaka napaka pri visoki hitrosti je smrtno nevarna.
