Vlada je brez dogovora z občinami konec septembra v državni zbor poslala predlog sprememb 164. člena zakona o varstvu okolja. S tem manevrom bi Skladu za vode, ki ima od letos nove naloge in pristojnosti, na leto zagotovila približno šest milijonov evrov dodatnih sredstev. V tem ne bi bilo nič spornega, če ne bi država tega denarja vzela občinam. Vlada namreč predlaga, da občine ne bi bile več upravičene do koncesije, ki jim jo zdaj kot nadomestilo za rabo vode plačujejo hidroelektrarne, termalna zdravilišča, polnilnice vode in nekateri drugi večji porabniki vode. Če so ti doslej od 40 do 70 odstotkov celotne koncesije nakazali občinam, naj bi po novem letu vse plačali državi.
Vladi se s spremembo zakona mudi, saj predstavlja pravno podlago za priliv novih finančnih virov v državni proračun in je pogoj za potrditev predloga proračuna za naslednji dve leti. Državnemu zboru zato naroča, naj predlog obravnava po nujnem postopku, občine pa so medtem na nogah. V spremembo seveda ne privolijo.
Koncesijo za rabo vode prejema 70 občin
Omenjeno koncesijo prejema 70 občin. Do nje so v prvi vrsti upravičene tiste, ki ležijo ob vodotokih s hidroelektrarnami ali pa na njihovem ozemlju vodne vire izkoriščajo polnilnice vode, zdravilišča, terme... Do manjšega dela denarja so upravičene tudi občine, ki zgolj ležijo na vplivnih območjih teh dejavnosti. Največja prejemnica je občina Maribor. Na račun elektrarne Mariborski otok prejema več kot milijon evrov koncesije na leto. Milijon evrov dobijo tudi v občini Markovci. Občine Ptuj, Dravograd in Kanal letos pričakujejo približno 900.000 evrov, občina Muta pa 320.500 evrov ali celih 16,3 odstotka občinskega proračuna. Večina občin ta sredstva porablja za tekoče vzdrževanje vodotokov in za naložbe v komunalno infrastrukturo. V mestnih občinah Maribor in Nova Gorica ta prihodek razumejo kot integralni del proračuna, zato bo morebitna ukinitev prizadela več programov v proračunu. Predlogu nasprotujejo tudi zato, ker je to v zadnjih letih že drugi primer, ko država občinam sredstva jemlje in jih ne nadomešča z drugimi viri.
Koncesija kot nekakšna odškodnina
V občini Kanal ob Soči so zaradi predloga zelo zaskrbljeni. V zadnjih letih so dobivali od 600.000 do 900.000 evrov, kar predstavlja več kot desetino njihovih letnih proračunskih prihodkov. To je bil praktično edini naložbeni denar, ki so ga lahko namenili urejanju vodotokov, gradnji čistilnih naprav in vodovodov ter krpanju cest. »To ni bil podarjen denar, kot bi se komu zdelo. Za to, da imamo v naši občini elektrarne, je bilo treba veliko potrpeti in pretrpeti,« je odločna direktorica občinske uprave Nives Prijatelj. »Pri gradnji hidroelektrarn v Doblarju in Plavah je šlo za zelo velika posega v prostor z mnogimi negativnimi vplivi, predvsem med gradnjo, pa tudi zdaj. Nekaj let pozneje so Soške elektrarne dobile še dovoljenje za novo večjo naložbo, gradnjo črpalne hidroelektrarne Avče z akumulacijskim jezerom na Kanalskem Vrhu. Šlo je za poseg, ki je dodatno poškodoval lokalne ceste, ki jih s tem denarjem postopno saniramo,« našteva Prijateljeva. Opozarja, da so predstavniki ministrstev pred gradnjo podporo projektom kupovali tudi z obljubami o koncesiji kot nekakšni odškodnini za vse negativne vplive na okolje med gradnjo in po njej.
Državo skrbi namenska poraba denarja
Vlada pojasnjuje, da koncesijo izloča iz zakona o varstvu okolja, ker to področje že ureja zakon o vodah. V Skupnosti občin Slovenije pravijo: »To je res, dejstvo pa je, da zakon o vodah določa postopek podelitve koncesije, ne določa pa tega, komu koncesija pripada.« Za izločitev občin se je vlada odločila tudi zato, ker ugotavlja, da so obveznosti vzdrževanja vodotokov tako in tako naloga države. V občinah, s predstavniki katerih smo govorili, se temu na glas smejijo. »Lahko je to njihova naloga, izpolnjujejo pa je ne,« pravijo v en glas. »Lokalne skupnosti namenjajo denar iz tega naslova za najnujnejše urejanje vodotokov, kar je sicer pristojnost oziroma dolžnost države, ki svojih nalog ne izpolnjuje v celoti. Občine vsako leto namenijo ogromno denarja tudi za sanacijo škode na gospodarski javni infrastrukturi, ki jo povzročijo nevzdrževani vodotoki,« pojasnjujejo v Skupnosti občin Slovenije. Denar od koncesij za rabo vode je prvenstveno namenjen urejanju voda. Občine priznavajo, da so z njim urejale tudi drugo infrastrukturo. Prav to jim država zdaj očita.
»Del koncesnin, ki so jih prejemale občine, ni bil ustrezno porabljen za izvajanje nalog upravljanja voda. Namenskosti porabe tega denarja ni bilo mogoče spremljati,« so sporočili iz ministrstva za okolje in prostor ter pojasnili, da to ni v skladu z evropskimi direktivami. A Prijateljeva je prepričana: »Ko bo ta denar odšel v državno blagajno, se nikoli več ne bo vrnil v naše kraje in naše vodotoke.« Da si je večino denarja, ki ga v vodni sklad prispevamo uporabniki vode v Sloveniji in ki naj bi bil namenjen urejanju vodotokov, že pred leti prisvojil posavski energetski lobi, smo v Dnevniku že večkrat poročali. Na to je opozorilo tudi računsko sodišče.
Dvomljivi izračuni
Vlada predvideva, da bi s tem manevrom v državni proračun preusmerila šest milijonov evrov. A že hiter seštevek vsote koncesij, ki jih prejema zgolj pet večjih prejemnic, se temu znesku skoraj približa. Po nekaterih ocenah Skupnosti občin Slovenije naj bi občine dejansko ostale brez vsaj osmih milijonov, dodatno bi brez denarja ostale tudi občine ob spodnji Savi, ki bi bile po veljavni zakonodaji do koncesij upravičene, ko bo gradnja tamkajšnjih elektrarn končana.
Nataša Bucik Ozebek
