Predvsem zaradi zadnje podobe sem dobil občutek, da bo režiser Vito Taufer očitno nadaljeval tam, kjer je začel z uprizoritvijo Gorenjskega slavčka, torej pri nekakšni dekonstrukciji slovenskega opernega življenja, predvsem demontaži njegove pozicije »visoke« umetnosti. Toda nastavljeni koncept, podobno kot v Slavčku, ni doživel svojega logičnega razvoja in izpopolnitve, temveč direkten sunek v trebuh, odprto bordelsko fantazmagorijo, sestop v vulgarno zabavljaštvo. Tako je režija služila le še »bleščeči« prezentaciji njenega trenutnega popolno upehanega statusa. Še enkrat smo dobili jasno sporočilo, da je opera predvsem prizorišče enostavne zabave, namigovanj na spolno občevanje; ne na kakšno subtilno, senzibilno, ampak na tako bolj »trdo«, domačo, enostavno-skedenjsko varianto. Zanimivo je, da so se slovenske inscenacije v zadnjih letih že večkrat poslužile takšnega bordelskega spuščanja: začelo se je s straniščnim papirjem in zlomljenimi falusi v Božičevi Lizistrati, nato je Hugo de Ana mariborsko Traviato razumel kot preprosto prostitutko in ne kot bolj sofisticirano kurtizano, podoben je bil mariborski Rigoletto, med pomanjkljivo oblečenimi zboristkami je končal tudi Lehárjev Danilo Danilovič, dokončno pa je zvezo med bordelom in slovensko opero utrdil Vito Taufer. Kupleraj je torej edina institucionalna lokacija, za katero se zdi, da lahko odreši opero njene zaprašenosti, kar se zdi še posebej smiselno v Sloveniji, v kateri, kajne, itak vsako malo mesto kar kipi od podobnih javnih prostorov.
Tauferjeva rešitev je preprosto preveč preprosta, njegova želja po osmišljanju komične tvarine, ki je logično v sodobnosti izgubila svoj aktualni naboj, prešibka. To je mogoče še toliko bolj obžalovati, ker Taufer kot gotovo vodilni slovenski operni režiser premore kvalitete, ki so bile razvidne tudi iz tokratne postavitve. Te so povezane predvsem z dinamiziranjem mizanscenskega dogajanja in nenavadno odrešitvijo skritih igralskih darov ljubljanskih pevcev. Mestoma – predvsem v govorjenih dialogih – tako predstava živi polnokrvno odrsko življenje, nekateri protagonisti so praktično prekosili svoje odrske zmožnosti, toda ves takšen odrski fluid se na koncu razblinja, saj ne seže onkraj hipnih gagov in komedijantstva na prvo žogo, vrednega kakega primestnega špasnega teatra ali sindikalne zabave.
Obstaja pa še druga tegoba: presečišče prebujenih igralskih talentov, odetih/razgaljenih v sex-shop kostumografijo s pevskimi sposobnostmi. Poleg teles je bila slečena tudi pevska kondicija ljubljanskega ansambla, v kateri so prvaki še vedno bistveno boljši od preostalega kadra. Poleg igralske odličnosti so bili pevsko solidni Robert Vrčon, Rebeka Radovan (sicer zadihana zaradi odrske akcije), Branko Robinšak (težave z višinsko izpostavljenim mestom) in Nuška Drašček Rojko, pri drugih pa sem imel več težav. Urška Arlič Gololičič je registrsko neuravnotežena, Matej Vovk odrsko sijajen, a vsaj v prvi točki glasovno precej nestabilen, močno pa me skrbita glasova Eve Černe in Ane Dežman, ki najbrž nimata prave operne osnove. Marko Gašperšič je z orkestrom opravil nalogo: ne več ne manj, najbrž pa se z glasbeno platjo nihče ni preveč ukvarjal in se tudi ne bo, glavno, da se imamo fajn.
Močno sem zaupal, da bo novo vodstvo uspelo preroditi ljubljansko ustanovo, a iluzije so zdaj dokončno podrte. Imamo pač podeželsko gledališče.
