V prostoru predstave namreč ni mišljeno nič specifičnega – od tod pomislek, da kdor sanja, nič ne misli. Ne gre za to, da bi akterji proizvajali specifične pomene ali vsebine, naracijo, ki bi se iztekla v družbeno kritiko ali v dekonstrukcijo plesa samega (kar že desetletje obseda plesni svet). Geneza je pomensko prazna, pa vseeno polna intencionalnosti in potencialnosti. Plesalci se gibljejo iz razlogov, ki jih poznajo le oni sami – kot posamezniki in kot kolektiv, ki mu je bila zadana nekakšna naloga. Ne gibljejo se oziroma ne plešejo brez prestanka, njihovo gibanje ima lahko izsledljive začetke in konce, čeprav jim ni mogoče izslediti vzročnega impulza. Zakaj se sploh gibljejo, če jih v to ne silijo zunanje okoliščine, proizvodnja pomenov, zastavek predstave, potreba po komunikaciji, vse to se gledalec lahko vpraša, preden pristane na njihov predlog, na gibanje iz najbolj notranjega izsanjanega prostora. Zdi se, da so plesalci, če se izrazim metaforično, odrezani od svoje glave, od cerebralnega načrtovanja in odločanja, intencionalnost, ki jo je pod brbotanjem gibajočih se teles mogoče videti in spoznati, je povsem utelešena. Seveda je predstava načrtovana, pa vendar vse razumsko v njej nekako ponikne. Kar spremljamo, je fluktuacija začenjanja in končevanja. Način, na katerega se akterji stikajo, ni relacijski; čeprav so njihova telesa naložena drugo na drugo, niso v odnosih kot posamezniki s specifičnimi vsebinami, pač pa so organizem, ki deluje, ker pač mora delovati, ker je tako določila »tista druga«, neracionalna logika. Gledalci lahko gledamo, lahko pa z Genezo tudi meditiramo.
Edino, kar je mogoče očitati dogodku, je njegova dolžina. Doživi namreč dva konca, ki ju razmejuje prizor, v katerem se plesalci okrasijo z angelskimi krilci (Klinetova), rdečo bleščečo obleko (Andrius Mulokas), lasuljami (Loup Abramovici in Tomislav Feller) in se povežejo z občinstvom (Jasmina Križaj). Za performativnim lerom sledi še en gibalni izbruh, ta pa zaradi prekinitve toka nima enakega »necerebralnega učinka«. Po rezu smo tam, kjer smo vsako uro dneva: v svojih budnih glavah.
