Običajno uporabljam množinski zaimek oni (they), toda ljudje se name nanašajo bodisi z »on« bodisi z »ona«. Pravzaprav mi to niti ni tako pomembno, če pa je le mogoče – kar v zapisanem intervjuju verjetno je –, uporabljajte množinski zaimek. Kolikor vem, različni jeziki to zagato različno rešujejo.
Identificirate se kot transspolna oseba. Nekakšno ljudsko prepričanje je, da se transspolna oseba vselej podvrže operativni ali hormonski zamenjavi spola. Vi se za to niste odločili. So ljudje v zvezi z vašim »trans« zato zmedeni?Pogosto so. Moja umetniška metoda je osnovana na proizvajanju specifičnih telesnih oblik, torej je to, kako me ljudje dojemajo, povezano predvsem s kondicijo mojega telesa. Včasih mi »trans« uspe dobro, včasih ne. Včasih me preberejo kot moškega, drugič kot jezno lezbijko. Izstopiti iz binarne spolne logike je zapleteno, še posebej, če ne nosiš označevalcev za spol – v mojem primeru so to, recimo, obrazne dlake, globok glas ali celo specifično moška plešavost. Osebno ne verjamem, da so za transspolnost operativni posegi v telo nujni, prepričan sem, da bi se morala spremeniti družba. Seveda se mnogi transspolni ljudje zaradi posegov počutijo izpolnjene, kar je popolnoma v redu, vendar je treba biti pozoren na to, da se binarna logika ne bi vpisala tudi v vprašanje transspolnosti.
Torej v svojem delu ne nastopate le zoper binarno spolno normo, pač pa tudi zoper norme transspolnosti, ki izsiljujejo odločitev?Tako je.
Kakšne posledice ima vaša transspolnost v vašem vsakdanu? Kako težko je zapustiti binarno logiko in se ne identificirati z moškim ali z žensko?Ne gre za to, da se ne identificiram, saj se identificiram z moškim. Pomenljivo je le, da takšne identifikacije vselej ne prestanem. V zvezi z različnimi medicinskimi praksami, kamor sodi tudi določanje biološkega spola, imam veliko zadržkov, izhajajo pa, seveda, iz moje osebne izkušnje. Bil/-a sem bolan otrok, ki mu zdravstveni sistem ni znal pomagati. Zame je vprašanje spola tudi vprašanje zdravja in to je eden izmed razlogov, da delam tudi kot osebni/-na trener/-ka. O svojem vsakdanu pa moram priznati, da živim precej privilegirano življenje. Ker živim v ogromnem Los Angelesu, kjer se je mogoče učinkovito gibati le z avtomobilom, je moje življenje razdeljeno na varne vogalčke. To je tako blagoslov kot prekletstvo, saj se izjemno redko znajdem v konfliktnem položaju, kjer se izprašujejo različne identitete. Hkrati pa imam v Los Angelesu, kjer so ljudje zadosti spoštljivi, možnost, da se v svojih sokovih dobro mariniram. Pomembno je tudi, da se identificiram z belimi moškimi srednjega razreda. Moja pozicija je dokaj udobna.
Z različnimi fizičnimi praksami torej svoje telo gradite v »transtelo«. Katere fizične prakse so to? V kolikšni meri se identificirate z atletom/-injo?Nisem atlet/-inja, sem tako umetnik/-ca kot trener/-ka in ti dve rezini mojega življenja se vseskozi oplajata. Fizične prakse, ki jih izbiram za dosego določenih performativnih učinkov, so holistične, črpam iz kineziologije, joge, postmodernega plesa, vaj za moč in vzdržljivost. Pomembno je, da so prakse naravnane trajnostno – kar, na primer, bodibilding, ki sem se ga sicer poslužil/-a za nekaj projektov, ni.
Svoje telo v umetnosti razumete kot kiparsko gmoto. Toda kaj to natančno pomeni: ali je za vas telo objekt, ki ga je treba disciplinirati, dominirati, preseči?Vsi ti nameni so lahko v določenih situacijah resnični, toda vselej izhajam iz stališča, da je telo surova materija. V Schwarzeneggerjevi Enciklopediji bodibildinga je ženskam v bodibildingu posvečena skoraj cela vrstica: avtor pravi, da posebnega poglavja za to tematiko ni, ker je telo telo, ženske pač trenirajo enako kot moški. Včasih tudi Arnoldu uspe kak feminizem! Skratka, umetnost in šport me učita, da k telesu pristopam na način vzroka-učinka. To pomeni, da svojo vednost o vzroku in učinku fizične vadbe uporabim za to, da iz surove materije telesa vsakokrat proizvedem tisto telo, ki ga za umetniško delo potrebujem. Hkrati, seveda, na svojem telesu proizvajam učinke moškosti.
Zakaj moškosti?Malo je oseb, ki jim je bil ob rojstvu pripisan ženski spol, ki so videti kot jaz, ki imajo moje telo. Če kaj, je moje telo nekakšna spodletela predstava moškosti, nikoli ne bo povsem v spolu. Za predstavo Podoba v nastajanju sem moral/-a izgubiti mišično maso, saj ta upočasnjuje, jaz pa sem potreboval/-a predvsem eksplozivno moč in dobro aerobno pripravljenost. Spet drugače je bilo pri projektu Cuts: A Traditional Sculpture, kjer sem v 23 tednih pridobil/-a maksimum mišične mase. To vse sem jaz, ki pač prečim različne protokole. Ne proizvajam enega telesa, pač pa več različnih.
Sicer pa moje delo ni usmerjeno zgolj v vprašanja spola, temveč tudi v problematiko podob, njihovega nastanka, konstrukcije in razkroja. Zanima me, katere resnice so v fiksirani podobi izpuščene; seveda gre za resnice procesa, ki vodi do podobe.
