Sodišče je tako razveljavilo direktivo o varnem pristanu, ki je podjetjem dovoljevalo izvoz osebnih podatkov o evropskih uporabnikih v Združene države Amerike, kjer so pravila varovanja veliko slabša kot pri nas.
Ladja, ki pušča na vseh straneh
Zmaga uporabnika nad navidezno nepremagljivim sistemom bi bila zelo sladka, če ne bi skoraj vzporedno brali novice o aferi Eikonal, kjer so varnostno-obveščevalne službe sodelovale in vohunile za evropskimi državljani.
Tako se uporabnik vedno bolj počuti prepuščen samemu sebi in lastni inciativi. Na eni strani podatke puščajo komercialnim ponudnikom, ki z njimi trgujejo kot branjevke na tržnici, na drugi strani se za podatke tepejo obveščevalno-varnostne službe, ki z njimi pridobivajo prednosti na politično-ekonomskemu področju.
Zakonodajalci se zelo počasi odzivajo na spreminjajočo se digitalno sfero in utopično je pričakovati, da bi se situacija na tem področju kaj kmalu spremenila. Večja težava je informacijska nepismenost odločevalcev, ki v našem imenu sprejemajo zakone in se sploh ne zavedajo izzivov informacijske dobe. Od njih bi morali zahtevati boljšo informiranost in bolj jasno zastopanje interesov uporabnikov oziroma državljanov.
Razlog za zasebnost
Težava pri dojemanju informacijske zasebnosti je namreč v človekovi nezmožnosti ocenjevanja tveganj na dolgi rok. Debata o »potrebi po zasebnosti« in »funkciji zasebnosti« pa se vse prehitro izvede na argument, da nas zlorabe zasebnosti ponavadi ne bolijo, da jih ne opazimo in da nam na drugi strani prinašajo prednosti – bodisi v finančnem smislu, bodisi v funkcionalnem smislu.
Zasebnost se tako vse prevečkrat prevede na nivo slepiča – nepotrebnega dela našega telesa, za katerega smo lahko hvaležni samo takrat, ko nam nekdo v zameno zanj ponuja denar oziroma druge ugodnosti. Ko nam jo torej vzame.
Zato je zasebnost tudi težko komunicirati oziroma jo zagovarjati – imamo namreč sto in en razlog, da jo prodamo oziroma izgubimo in samo enega, da jo obdržimo. Pa še ta je večinoma neizrekljiv.
Kam torej privezati barko?
Kako torej razumeti odločitev o razveljavitvi varnega pristana, kako se torej odzvati na afero Eikonal? Predvsem in samo z lastno aktivnostjo, s samozaščito, s čimboljšo preventivo. S čimvečjim pritiskom na politične predstavnike in čimboljšim delovanjem v smeri varovanja lastnih komunikacij. S tem bomo storili dvojno korist – zavarovali bomo lastne komunikacije in v svet poslali jasno in nedvoumno sporočilo, da zasebnost postavljamo pred vseprisotno povezljivost. In da hočemo zares varen pristan.
