Včasih na tržnicah na začetku oktobra primorski branjevci ponujajo majhne rjave sadeže žižole. Ker so zreli šele, ko se skorajda posušijo, so res neugledni, a so neizmerno sladki. Žižole so bile nekoč precej razširjene na Primorskem, sedaj so zelo redke. V ta namen so na biotehnični fakulteti začeli celo poseben projekt oživljanja starih sort in pri Bertokih lani zasadili nasad žižol. Da bi preučili, kako rastejo in kaj lahko z njimi naredimo. Rastejo res čudno, saj so lahko drevo ali grm. Odvisno od tega, kako jih porežemo. Zrastejo lahko do deset metrov visoko, veje pa visijo z drevesa, kot da bi gledali vrbo. Žižola, latinsko Ziziphus zizyphus, je drevo z majhnim cvetjem in sadeži, ki se podobno kot oljke skrivajo med listi. Ti so edini vpadljivi del rastline, saj so bleščeče zeleni, zato je drevo lahko odličen okras vrtu. Drevo je zelo nezahtevno, prenaša sušo, ne zahteva nobene posebne nege... Spomladi, ko cveti, omamo diši, poleti se svetijo njeni listi, jeseni razveseli s temno rjavimi plodovi.
Žižola v loncu
Pravzaprav ni povsem jasno, zakaj je drevo pri nas prisotno le na Primorskem, saj prenaša tudi hude zime, menda tja do minus 25 stopinj. Zato ni razloga, da ne bi žižole posadili tudi v Ljubljani. Morebiti za začetek v velik lonec, ki ga lahko v zares mrzli zimi preselite v notranjost. Če žižolo obrezujete kot grm, lahko v loncu odlično uspeva. Posadimo jo v mešanico zemlje za kaktuse z dodatkom komposta, saj ima rada apnenčasto zemljo. Žižole so listopadne rastline, pomladi odženejo zelo pozno, poleti pa jih postavimo na sončno mesto. Edino, kar bi žižolo v Ljubljani verjetno motilo, je zgodnja jesenska megla. Kajti za zorenje žižole potrebujejo vroče poletje, kar v Ljubljani ni težava, in toplo jesen s soncem, kar pa bi bil lahko problem, če bi se tako kot letos megla spustila že septembra ali bi bila jesen deževna. Potem žižole ne bi dozorele oziroma bi popokale. Kar pa ne pomeni, da sadeži ne bi mogli končati v žganju.
V žganje in vino
Prav žižole v žganju so najbolj poznan način porabe tega sadeža, ki mu sicer rečemo tudi kitajski datelj, ker je zelo razširjen na Kitajskem, v Koreji in Indiji. Na Kitajskem so taki ljubitelji žižol, da prirejajo celo svetovni kongres o teh drevesih. Poznajo jih tudi na Bližnjem vzhodu, v Libanonu, Iranu in seveda Sredozemlju. V vseh teh kulinarikah žižole jedo sveže ali posušene, večinoma kot prigrizek. Iz njih kuhajo sirup, jih vkuhavajo v marmelade, celo kuhajo čaj iz njih. V jordanskih puščavah so beduini žižole zmleli v pasto, jo sušili v tankih lističih in pozimi uporabljali kot kruh. V Indiji jih zmešajo v začimbne paste, saj ostre okuse obogatijo s sladkobo, podobno kot tamarin. A kot rečeno, žižole so usodno povezane z alkoholom. Na Kitajskem iz njih delajo vino ali pa jih konzervirajo v žganju. V Italiji jih skuhajo z vinom, da nastane alkoholni sirup, imenovan brodo di giuggiole. Pri nas pa so najbolj razširjenje žižole v tropinovcu. Morebiti zato, ker so tako žižole kot tropinovec na voljo v istem letnem času. Pri tem ni veliko znanosti: sadeže stresete v žganje, pustite nekaj tednov na soncu, če je treba, nato še malo posladkate – in zvarek je narejen. Seveda je najboljši del tega ta, da lahko žižole, namočene v alkohol, pojeste.
