Tunizija za zdaj še zdaleč ne velja kot vzorčni primer uspešnega tranzicijskega prehoda iz avtokracije v demokracijo. A je po sledečem širjenju revolucij na Egipt, Sirijo, Jemen in Bahrajn vendarle ostala daleč najstabilnejša država, kar jih je zajel veter političnih sprememb. Na mednarodnem geopolitičnem zemljevidu preobrat v Tuniziji sprva ni predstavljal tako velikega tektonskega premika kot sledeča stremljenja po demokraciji, politični vključenosti in uravnoteženem socio-ekonomskem razvoju v Mubarakovem Egiptu, Al Asadovi Siriji, Salehovem Jemnu in Kalifovem Bahrajnu. Prav majhni interesi Zahoda v Tuniziji so predstavljali enega ključnih razlogov, da se je tej severnoafriški državi iz arabske pomladi uspelo izvleči relativno v enem kosu.
K temu je veliko pripomogla prav trezna civilna družba, ki po političnem preobratu v Tuniziji ni zapadla v množični revanšizem nad pripadniki nekdanjega režima. Hkrati se je kot ena najbolj sekularnih družb na Bližnjem vzhodu znala zoperstaviti ambicijam desetletja podjarmljenih islamistov, ki so hoteli svojo novo svobodo preliti tudi v obsežnejše spremembe političnega ustroja države. Proces iskanja nove identitete Tunizije še ni zaključen, tranzicijski proces prav tako ne. Nobelova nagrada za mir tunizijskim civilnodružbenim organizacijam je tako predvsem poklon civilni družbi, ki je v pregretih političnih okoliščinah in v poznejšem političnem procesu odigrala ključno vlogo mirnega iskanja prihodnje podobe družbe. Tako kot že velikokrat poprej Nobelov odbor poskuša s podeljeno nagrado dati spodbudo in zavezo njenim prejemnikom, da nedokončano delo nadaljujejo.
Tokratni politični signal iz Norveške še zdaleč ni omejen zgolj na na postrevolucionarno Tunizijo, temveč ponuja podoben razmislek tudi drugim bližnjevzhodnim državam, ki so se znašle v vrtincu družbenih sprememb. Recept tunizijskega uspeha je videti preprost, a je v realnosti pogosto težko uresničljiv. Različnim civilnodružbenim organizacijam je uspelo premostiti napačno razmišljanje, da sekularisti in verni sloji družbe ne bodo zmogli sodelovati pri iskanju izhoda iz kriznih razmer. Enak pristop bi veljalo ponoviti tudi drugod v soseščini, vendar je civilna družba zaradi širših regionalnih interesov velikih sil v teh državah potisnjena na obrobje.
Bližnji vzhod je namreč trenutno zgolj ena, a najbolj krvava, nevralgična točka vzpostavljanja multipolarnega sveta, kjer se spreminjajo razmerja med centri moči. Mubarakovemu nasledniku Al Sisiju, ki je strmoglavil na svobodnih volitvah izvoljenega islamističnega predsednika Mursija, človekove pravice pa krši s precej večjo vnemo, kot je to počel Mubarak, dvorijo tako zahodne države kot Rusija. Sirska državljanska vojna se zaradi ruske vrnitve med globalne igralce preveša v sklepno fazo oblikovanja interesnih sfer pred odhodom na vnovična mirovna pogajanja. Jemen je še naprej potopljen v regionalno merjenje moči med Savdsko Arabijo in Iranom.
Dokler se velike sile na teh območjih ne bodo odločile končati vojn in spremeniti svoje zunanje politike, civilna družba s pogumnimi posamezniki ne bo zmogla odigrati povezovalne vloge pri vnovičnem vzpostavljanju postkonfliktnega sobivanja. Letošnji tunizijski Nobelovi lavreati za mir tudi zato predstavljajo idealističen opomin mednarodni skupnosti, da je mirno reševanje sporov še vedno možno.
