Sibil Svilan, predsednik uprave SID banke: Kar nekateri govorijo o nas, je bolj izgovor za njihovo neuspešnost

Finančniki temu pravimo »black swan«, črni labod, ki se pojavi iznenada. V tej krizi, ki smo jo povzročili sami, z vojnami na Bližnjem vzhodu in v Afriki, imamo zelo čudno situacijo. Na eni strani prihaja v Evropo največja reka beguncev in migrantov v zadnjih sedemdesetih letih, na drugi strani imamo države, ki za nadaljnjo rast potrebujejo novo poceni delovno silo. Samo spomnimo se združitve Nemčij in desetletja rasti, ki sta jo spodbudila poceni delovna sila iz vzhodne Nemčije in povratni tok investicij. Begunci lahko sedaj na podoben način pomagajo nekaterim državam. Toda na mejah se borimo proti valu beguncev, pri čemer pravzaprav ne vemo, kaj želimo doseči. To je velik paradoks. S tehniko, ki jo imamo, bi lahko ustavili val beguncev. Če Britanci, Francozi ali Nato usmerijo svoje satelite in postavijo ladjevje v Sredozemlje, ne bo prišel mimo noben čoln z begunci. Tehniko torej uporabljajo v neke druge namene, žrtve pa so ljudje, ki trpijo ali so brez dela, ki daje smisel življenju.

Verjamemo lahko, da so primarni motivi vseh držav pomagati ljudem v stiski. V ozadju pa igrajo pomembno vlogo ekonomski in politični interesi. Kapitalu in nekaterim državam begunska kriza ustreza. V Nemčiji naj bi že sedaj živelo približno 25 milijonov ljudi, ki niso nemškega porekla, v Franciji je takšnih 20 milijonov. Vključno z Britanci, ki so povezani s 50 državami imperija, vodijo takšno migracijsko politiko že dlje časa. Za poceni delo je pritok nove delovne sile nujen, v tem kontekstu je jasno, da bo kapital podpiral prihod beguncev.

Seveda pa je tu še demografski problem, pred katerim si mnogi zatiskajo oči, »češ, kaj nam morejo Indijci in Kitajci«. Toda oboji imajo nekaj, česar Evropejci nimamo, in to je ogromno ambicioznega prebivalstva in večje število mladih – 30 odstotkov mladih na Kitajskem predstavlja skoraj celotno prebivalstvo Evrope. Prebivalstvo je njihovo najmočnejše orožje. V nekem trenutku se lahko odločijo in pošljejo v Evropo na primer 10 milijonov ljudi – mladih, izobraženih na najboljših ameriških in svetovnih univerzah. Kaj bomo naredili tedaj? Za te teme pri nas ni pravega razumevanja. Že pred leti, ko sem bil v strateškem svetu za razvoj, sem predlagal, da bi se v Sloveniji morali opredeliti do migracij. Sedaj se bomo morali odločiti, kaj storiti na tem področju. Vidika sta dva, o delovni sili sva že govorila, drugi je rast, ki temelji na rasti prebivalstva, rodnosti, in mi tega nimamo. To je slab obet tudi za investicije. Poglejte samo slovenska stanovanja in hiše, po nekaterih ocenah jih je praznih kar 10.000, sami jih ne bomo mogli napolniti, kaj šele prodati.

Če pogledamo skozi prizmo begunske krize, bi lahko pričakovali, da se bodo begunci vselili v stanovanja nižjega cenovnega razreda, Slovenci pa se bodo preselili v višji cenovni razred stanovanj. Država bi lahko ta proces pospešila, a za to potrebuje rast gospodarstva in ustrezno politiko integracije. Vprašanje je, ali to vidimo kot priložnost ali grožnjo in ali lahko to naredimo v okviru obstoječe domače in evropske ureditve. Migracijska politika je torej izredno pomembna tema, neposredno povezana z delovno politiko, številom delovnih mest doma in rastjo.

Naše poslanstvo je, da opravljamo finančne storitve predvsem za trajnostni razvoj slovenskega gospodarstva. V tem smislu je izredno pomembno delovanje na področju odpiranja novih delovnih mest. SID banka je samo lani s svojimi storitvami ustvarila blizu 20.000 delovnih mest. Doslej se nismo opredelili do vprašanja migracij. Prvič, gre za politično vprašanje, mi pa smo profesionalni razvojni bankirji. In drugič, pri tem bi šlo verjetno za donacije oziroma nepovratna sredstva, v SID banki pa se ukvarjamo s povratnimi sredstvi, torej posojili. Globoko smo prepričani, da nepovratna sredstva v tržnem gospodarstvu povzročajo anomalije. A beguncem ne moremo dati posojila, saj res nimajo ničesar, tako da njegove kreditne sposobnosti sploh ne moremo presojati.

Kreditiranje ni bilo in ne bo tisto, ki bi pomagalo pri izhodu iz krize ali pospešilo rast. Ravno obratno, gospodarska rast bo spodbudila kreditiranje in dala v kontekst dogajanje izpred krize. Zelo enostavno povedano, kreditni potencial pred krizo je bil ekscesen. Takšna obdobja so sicer stalnica finančnih ciklov, pred krizo se na veliko posoja, nato pride streznitev. Ampak bistvo trajne rasti ni v kreditiranju, temveč v storilnosti gospodarstva, izobraževanju, raziskavah in razvoju ter v mednarodni konkurenčnosti in izvozu.

Seveda so dolgoročni procesi, a ravno ti so najpomembnejši, saj vplivajo tudi na kratkoročne procese ter s tem na to, kam naj bi oziroma lahko banke posojajo. Pri tem jih omejujejo še vse ostrejše zahteve regulatorjev. Banke se posledično izogibajo tveganim naložbam, za katere nimajo ustreznih prihodkov ali količine kapitala.

Res je. Toda kapital in likvidnost sta zgolj dva pogoja za kreditiranje, ki še zdaleč nista dovolj. Ključna je gospodarska rast, ključni so novi posli, poslovni modeli in produktivne investicije, ki so trenutno razmeroma nizke. Zakaj? Še vedno je precej nezaupanja, sedanja gospodarska rast se ne odraža v investicijah, ne pri nas ne v EU. Če smo iskreni, še vedno preživljamo latentno krizo. To je eden od razlogov za tako imenovani Junckerjev investicijski načrt, katerega cilj je pospešitev zasebnih infrastrukturnih investicij v EU. Na tem razvojnem področju smo v Sloveniji posebno šibki, saj takih projektov skoraj ni.

Med krizo se je močno razredčilo število investicijsko sposobnih podjetij, nekatera med njimi so pri življenju zgolj zaradi nizkih obrestnih mer. Na drugi strani so dobra podjetja, ki v bistvu ne potrebujejo bank, da bi si zagotovila sredstva za investiranje, saj imajo dovolj visok denarni tok. Nekatera dobra slovenska podjetja, tako kot mednarodne korporacije, kopičijo denar in ga ne investirajo. Zakaj se to dogaja, je širše makroekonomsko vprašanje. Poleg nezaupanja v prihodnja gospodarska gibanja očitno ni več na voljo res novih tehnoloških in drugih priložnosti. Če smo iskreni, bi se jih verjetno kljub vsemu dalo najti, a so tveganja v nekaterih primerih večja, kot so jih posamezne družbe pripravljene sprejeti. V današnjem poslovnem svetu, ki je profitno voden, so začeli prevladovati finančni poslovni modeli po principu hitre delitve dobička in prevzemanja čim manjših tveganj. S temi modeli se da na hitro zaslužiti, vendar razvoja to ne omogoča, zlasti ne trajnostnega.

Seveda je, takšni poslovni modeli so lahko uspešni v svetu špekulacij, nikakor pa ne razvojno. Kot razvojni bankirji vidimo velik problem v tem, da nekatera podjetja niso več pripravljena prevzemati tveganj in se ukvarjati z realnimi investicijami. Tveganja prevzemajo le velike korporacije, ki jih v Sloveniji ni veliko, zaradi česar kljub rasti BDP nimamo razvoja. Trenutna rast temelji na izvozu, predvsem nizke dodane vrednosti, in porabi evropskih sredstev, ni pa miselnega in poslovnega preskoka v smeri trajnostnega razvoja.

Kreditiranje zagotovo lahko pripomore h gospodarski rasti in razvoju podjetij. Toda v povprečju je samo pomagalo, približno tako kot na primer politika deviznih tečajev. A poznamo jugoslovanski paradoks: stalno smo zniževali vrednost dinarja, pa nikdar nismo bili zares konkurenčni, na koncu pa sta propadla gospodarstvo in država. Enako je s krediti, banke lahko posojajo, toda bistvo je v gospodarstvu, saj to ustvarja dodano vrednost, tehnologijo, delovna mesta, skratka vsebino razvoja. Sicer ne izključujem, da se na kratki rok da živeti »na kredit«, vendar je dolgoročno, z vidika trajnostnega razvoja, treba iti v drugo smer in spremeniti razvojni model. Ni bistvo, da banke kreditirajo samo zato, ker imajo visoko likvidnost. Bistvo je, da posojanje omogoči odpiranje novih delovnih mest, razvoj novih produktov, rast produktivnosti in dodane vrednosti.

Tako je. Da ne bom delal primerjave z največjimi, poglejmo Švico, katere predsednica Simonetta Sommaruga je bila nedavno na obisku pri nas. Švicarji vedo, kaj želijo razvijati, poleg bančništva je to farmacija, pa urarstvo, varnostna informatika in robotika oziroma mehanika ter turizem. Mi jasnih dogovorov nimamo, toda to je le ena plat medalje. Na drugi strani nimamo pogojev in okolja, ki naj bi vse to omogočalo. Kritika administrativno-birokratskega dela je poznana, poglejmo zato slovenski bančni trg, ki je v zelo specifičnem položaju. To, da banke že več let posvečajo večjo pozornost kreditiranju prebivalstva kot podjetij, pomeni tveganje za vzdržno gospodarsko rast. Bistveno lažje je financirati podjetja z bonitetno oceno A in prebivalstvo. Ampak dajati potrošniška posojila znajo tudi nebančne inštitucije. Dokler bodo banke delale pretežno na prebivalstvu, razvojne trajnostne gospodarske rasti ne bomo imeli. Lahko bi rekli, da trenutno posojanje v Sloveniji bolj spodbuja uvoz kot izvoz in konkurenčnost, sploh pa trajnostni razvoj. Banke bi lahko začele izkoriščati tudi druge priložnosti. Eden takih primerov je trg kapitala in prenos privarčevanih sredstev ali pa mednarodni trg. Financiranje tujine s strani slovenskih bank je v zadnjih letih drastično upadlo. Stvari se sicer letos obračajo na bolje, toda z izjemo SID banke je na tem področju pet let vladalo mrtvilo. Izjemni posamezniki oziroma podjetja so dobili posojila, ostali ne. To pa pomeni tveganje za trajnostno gospodarsko rast slovenskega izvoza.

Prihodkovno tveganje slovenskih bank je izredno veliko. Nimajo dovolj prihodkov za pokrivanje tveganj in oblikovanje konkretnih slabitev, ki bi bile potrebne za kreditiranje tveganih razvojnih projektov, prav tako ne za financiranje podjetij s slabšo kreditno sposobnostjo. Slovenske banke že vrsto let ne ustvarjajo kapitala, ki je prišel v bančni sistem bodisi iz tujine bodisi z državno dokapitalizacijo. Bančni sistem se vsekakor sooča s prihodkovnimi tveganji, ki delujejo vzporedno z močnim kreditnim tveganjem, saj imamo skoraj polovico kreditno slabo sposobnih ali nesposobnih podjetij. Zato banke ne kreditirajo toliko, kot bi bilo potrebno za razvojno in trajnostno gospodarsko rast. Dodatno zavoro pomenijo tržna tveganja nizkih obrestnih mer ter geopolitična tveganja.

Morda najboljši primer tega je Rusija, kjer je slovensko gospodarstvo zelo angažirano, vendar naše banke tam niso sposobne prevzemati večjih tveganj. Večino teh pokrivamo v SID banki, vendar je naša izpostavljenost do Rusije prevelika, medtem ko napovedi za Rusijo niso obetavne. Morali bomo biti racionalni in ne dajati vseh jajc v eno košaro, ampak omogočiti priložnosti gospodarstvu tudi na drugih trgih, na primer v Iranu, Afriki in drugod. Se bomo pa seveda trudili, da bodo podjetja, ki bodo prisotna na prej omenjenih trgih, vsaj delno lahko izvedla svoje načrte.

Bančni trg se zelo spreminja. V zadnjih sedemdesetih letih še nismo imeli tako nizkih obrestnih mer, tako močnih intervencij centralnih bank, tako obsežne regulacije in tako visokih dolgov. Moje mnenje je, da živimo v centralnobančni ekonomiji, saj centralne banke določajo tako vrednost aktiv kot dolgov. Kapitalski trgi zato močno nihajo, kar vpliva tudi na slovenske banke, vpete v evropski sistem. Bom zelo direkten. Banke imajo trenutno veliko sredstev v vrednostnih papirjih, zaradi česar se ne morejo izogniti tržnim tveganjem, ki lahko še dodatno znižajo kapital. Vse se lahko spremeni že, če se Fed odloči za dvig obrestnih mer ali če se spremeni likvidnost vrednostnih papirjev. Če greva neposredno k vprašanju konsolidacije. Vsi regulatorni in izredni ukrepi centralnih bank so namenjeni predvsem velikim bankam. Slovenske banke pa smo zelo majhne banke. V teh pogojih zato izredno težko delujemo. Danes, z redkimi izjemami specializacije, skoraj ni več možnosti za dolgoročno zelo uspešno poslovanje malih bank. Konsolidacija je zato že nekaj časa nujnost.

Se strinjam. Sam sem sicer že pred krizo menil, da je čas za konsolidacijo, vendar nam je šlo očitno še predobro, da bi o tem resno razmišljali. S tem se je še enkrat več pokazalo, da si raje nasprotujemo, kot sodelujemo. To je ena glavnih slovenskih hib, ki nas je na neki način pripeljala do krize v bančništvu in gospodarstvu. Posamezniki, pa naj bodo še tako sposobni, niso vredni veliko, če ne znajo sodelovati, preseči svojih egov in delati v skupnem dolgoročnem interesu. Pomanjkanje sodelovanja in realnih skupnih vizij je rakava rana slovenskega menedžmenta, pa tudi politike. Tega očitno še ne znamo odpraviti, zato nam toliko lažje svoje interese vsiljujejo drugi.

SID banka ni prenesla slabih terjatev na DUTB, zato nismo tako močno vpeti v procese prestrukturiranja kot banke v sanaciji. Dejstvo, da smo v stoodstotni lasti države, pomeni tudi, da imamo zaradi pravil o državni pomoči omejene možnosti. Posebej poudarjam: vsa bremena, ki jih imamo, prenašamo sami. Zato se mi ne zdijo korektne primerjave s saniranimi bankami, ki imajo zaradi državne pomoči dodatne možnosti. Te banke že zato težko sodijo o tem, kaj lahko naredimo mi. Primeri, v katerih sodelujemo z bankami in DUTB, se med seboj sicer zelo razlikujejo, tako po zdravju podjetja, količini kreditov, zavarovanj in številu upnikov. Z bankami upnicami in DUTB sodelujemo ponekod bolje, ponekod slabše, a v skladu z načeli, ki smo jih sprejeli v okviru Združenja bank Slovenije. V SID banki menimo, da je treba sodelovanje okrepiti, tudi v luči prihodnjega razvoja slovenskih podjetij, zato na tem področju za slovenska podjetja skupaj s Slovenskim podjetniškim skladom pripravljamo nov produkt, ki ga bomo predstavili takoj po uskladitvi z ministrstvom za gospodarstvo in Banko Slovenije.

Banke, ki se umikajo s trga zlasti zaradi prihodkovnih tveganj, želijo najprej zapustiti problematično podjetje. A poudaril bi nekaj drugega, in sicer, da banke nismo oziroma ne bi smele biti glavne pri prestrukturiranju podjetij. Vodilno vlogo bi morali odigrati nekdanji in bodoči lastniki. Seveda smo pomembne v vmesnem obdobju, toda nimamo specifičnih znanj in sposobnosti, da bi vodile denimo farmacevtsko ali orodjarsko podjetje. Poleg tega sanacija ne more potekati brez dodatnega kapitala, ki je danes v finančnem gospodarstvu najpomembnejši, in tega banke nimamo. Če se je opevani kreditni krč v Sloveniji izpel, se sedaj nedvomno soočamo s kapitalskim krčem. Le lastniški kapital z dobrim korporativnim upravljanjem lahko spremeni podjetja in ustvari nove uspešne poslovne modele.

Pri tem, ali bodo lastniki bank domači ali tuji, nimamo prav veliko izbire. Banke niso dovolj dobičkonosne, da bi same ustvarjale kapital, poleg tega v Sloveniji verjetno nimamo dovolj finančno močnih inštitucij in posameznikov, ki bi lahko bili lastniki bank. Bistvo je, da je bančništvo del gospodarstva. Rasti ne bo brez investicij, novih podjetij in s tem novih komitentov bank. Le na ta način lahko banke obstanemo in kreiramo svoj kapital. Cilj poslanstva SID banke je najti takšne poslovne modele in komitente, ampak mi smo razvojna banka, nekatere banke pa imajo drugačne cilje. V SID banki menimo, da bi lahko tako velike domače banke kot tiste s tujim lastništvom bolj izkoriščale naš potencial in več sodelovale, tudi pri večjih projektih. Ne izključujem niti bolj razvpitih, kot je na primer železniška infrastruktura, ali turizem, zlasti v okviru Junckerjevega investicijskega načrta za EU. SID banka se na to pripravlja in bo stičišče za podjetja in banke. Takšno sodelovanje in delitev tveganj ter s tem več razvojnih projektov bo omogočilo slovensko bančništvo v prihodnosti.

Vsaka banka, bodisi v domačem ali tujem lastništvu, bi morala imeti posluh za razvoj lokalnega podjetniškega okolja oziroma kar celotnega slovenskega gospodarstva. Neka majhna banka morda lahko zasleduje zelo kratkoročne komercialne interese, velike pa tega ne morejo. Pa ne govorim o poslovni politiki, ta je stvar posamezne banke, temveč o tem, kaj je v interesu slovenskega gospodarstva in na koncu tudi vsake banke. Dolgoročno so lahko banke uspešne le, če bo uspešno tudi gospodarstvo. Dokaz za to je naše delovanje. V kriznem času smo delovali na tržnih vrzelih in krepili tako podjetja kot banke, ki jih ni nihče drug. Če gledamo skupino SID banke, s svojimi storitvami financiranja in zavarovanja pokrivamo 21 odstotkov slovenskega izvoza, smo v več kot stotih državah, s temi aktivnostmi smo lani pomagali ustvariti več kot 7 milijard evrov dodatne prodaje podjetij in 4 milijarde evrov izvoza. Prispevali smo tri milijarde evrov v BDP. To so učinki naše poslovne politike v več kot 2500 slovenskih podjetjih, čeprav jih nekateri podcenjujejo. Kot razvojna banka smo seveda to dolžni početi, vendar sem mnenja, da bi morala biti vsaj delno takšna politika v interesu vseh bank, zlasti večjih.

Ne bi komentiral poslovanja in velikosti konkretnih bank, saj to ni v skladu z bančnim kodeksom in etiko bankirja. SID banka je spodbujevalna, razvojna in izvozna banka, ki deluje proticiklično in v skladu z evropskimi pravili na tržnih vrzelih. V času krize, ko so bile vrzeli na posojilnem trgu ogromne, smo intervenirali, ampak nikdar z namenom konkuriranja komercialnim bankam, temveč zato, ker same niso mogle delovati. Kdor trdi drugače, ne razume, kaj se je dejansko dogajalo, niti ne razume načina našega delovanja. Poslovne banke so bile brez virov sredstev, medtem ko se je SID banka edina lahko zadolževala na mednarodnih finančnih trgih. Mi smo financirali banke, da so lahko naprej posojale gospodarstvu. Poleg tega smo še zavarovali in nase prevzemali tveganja. Nekatere od bank brez posredovanja SID banke sploh ne bi prišle do stanja sanacije.

To, kar nekateri govorijo o nas, je bolj izgovor za lastne težave z uspešnostjo njihovih produktov in pomanjkanje večjih projektov. Mi nismo in ne moremo biti konkurenca poslovnim bankam. Lani smo podjetjem neposredno posodili slabih 500 milijonov evrov, v bančnem sistemu pa je posojil nefinančnim družbam preko 8,5 milijarde evrov. Primarno posojamo bankam, ki so naši največji komitenti in prenašajo naša sredstva v gospodarstvo. Glede na gospodarsko rast in delovanje bank se že nekaj časa umikamo s trga in se bomo še naprej. Na vrhuncu krize smo imeli skoraj 4,5 milijarde evrov bilančne vsote, danes ta znaša le še okoli 2,8 milijarde evrov. Temu primerno se zmanjšuje tržni delež. Seveda bomo v skladu z našim poslanstvom nadaljevali financiranje na področju tržnih vrzeli, kot so ekologija in okolje, energetska učinkovitost, raziskave in razvoj, infrastruktura in druge aktivnosti, saj nihče ne ve, kdaj pride nova kriza, lahko, da že zelo kmalu.

O tem vprašanju se bankirji veliko pogovarjamo. Jasno je, da so banke del gospodarstva, in zagotoviti moramo, da tudi same delujejo trajnostno. Bitka za komitente je huda, medtem ko je zaradi odsotnosti razvojne in trajnostne gospodarske rasti čedalje manj potencialnih komitentov. Zopet smo prišli v jugoslovansko paradigmo delitve obstoječega kolača. Mi pa želimo, da bi se kolač povečal s trajnostnim gospodarskim razvojem, saj ne moremo delovati le na obstoječih komitentih. Brez novih podjetij, komitentov banke v Sloveniji ne bodo mogle uspešno poslovati. Če tega ne bo, jih bo vse več začelo zapuščati slovenski prostor, ne izključujem niti možnosti, da bo katera zopet zašla v težave.

SID banka ni pisec razvojne politike, to je vlada. Prepričan sem, da pripravlja nov razvojni model in strategijo, in v njenem uresničevanju bi seveda radi sodelovali. Pripravljena je že strategija pametne specializacije, ki je del tega. Če se ozremo v preteklost, pa si bo treba priznati, da so dosedanje strategije ostale mrtva črka na papirju. Dobra razvojna strategija v povzetku ne sme obsegati več kot pet strani. Bistveno je, da jo vsi poznajo, razumejo in jemljejo za svojo ter da postavlja jasne cilje, ne pa, da se med listanjem strategije v njej najdejo vsi deležniki. Nekoč se je omenjalo tri T-je.

Prvi T so tekočine. Smo bogati z vodo, tudi s pijačami in pivovarnami smo tedaj še bili. Drugi T je transport. Geografsko imamo izredno pomemben položaj. To pozicijo bi morali izkoristiti, vendar nam priložnost polzi iz rok in nisem prepričan, da jo lahko še ujamemo. Nismo uresničili gradnje petega in desetega koridorja, potem je tu še Luka Koper in nesrečni drugi tir. Ključna komponenta drugega T bi bila možna osemkratna multiplikacija v logistiki in drugje. Če v Luki Koper pretovorijo za 200 milijonov evrov tovora, potem lahko hitro izračunate, kako pomembno bi to lahko bilo za slovenske logiste in drugo gospodarstvo. Tretji T je turizem, za katerega osebno menim, da je najtežje uresničljiva priložnost. Konkurenca je prevelika. Zelo težko boste Nizozemca, Danca ali Nemca pripeljali v Slovenijo in ga zadržali tu, ne da bi se ustavil v Avstriji ali šel naprej na Hrvaško, v Italijo... Morali bi imeti izjemne, luksuzne ali specialne zmogljivosti in ustvarjati visoko dodano vrednost, v nasprotnem primeru tvegamo, da bomo tako ko pri beguncih tudi v turizmu postali le tranzitna država. Trije T so verjetno preteklost.

Trenutno so aktualna tista področja, ki jih opredeljuje strategija pametne specializacije (pametna mesta in zgradbe, pametni stroji, mehatronski sistemi, farmacija, metalurgija, lesna veriga, trajnostni turizem in trajnostna pridelava hrane itn., op.p.). Mi jih bomo spodbujali, financirali in zavarovali, če bodo seveda projekti realizirani v praksi. Pri tem bodo pomembni zlasti programi v okviru evropskega naložbenega sklada EFSI, skupaj z EIB in drugimi razvojnimi bankami. Ponovno pa poudarjam, da je pri tem bistveno sodelovanje, ne nasprotovanje. V te strateške cilje moramo usmeriti tehnološko in organizacijsko znanje ter finančne kapacitete. Te so za Slovenijo omejene, tako doma kot tudi v okviru evropskih sredstev – edinih razvojnih sredstev, ki jih imamo. Pri uporabi teh bomo uspešni predvsem s povratnimi oblikami financiranja, saj so nepovratne oblike darilo davkoplačevalcev za izbrance.

Povratne oblike omogočajo, da iz enega evra danes naredimo dva ali celo štiri evre v prihodnosti. Za to si v SID banki prizadevamo. Prihodnost vidimo sicer še vedno v predelovalni industriji, njenem izredno robustnem avtomobilskem sektorju, ki ima po našem mnenju največji potencial. Zelo pomemben del bodočnosti je lahko lesna industrija, ki pa ima podobne pomanjkljivosti kot turizem. Avstrijci so izredno močni, v lesni industriji zaposlujejo dvesto tisoč ljudi. Tudi na Hrvaškem se ta industrija krepi. Imajo Hrvatske šume, ki zelo centralizirano upravljajo gozdove, kar omogoča precej boljše rezultate kot pri nas, kjer gozdove upravljajo država, cerkev, zasebniki in še kdo. Če želimo uspeti v lesni industriji, potrebujemo začetni in končni produkt v lesnopredelovalni verigi. Les mora biti enotno upravljan, sekan in dan v proizvodnjo po sprejemljivi ceni. Na koncu potrebujemo vrhunske proizvode in distributerja, ki jih je sposoben prodati v svet. Dober pristop je imel pred leti Slovenijales. A tega danes nimamo, prav tako ne prave strategije. So pa seveda še druge priložnosti.

Slovenija je lahko zelo dober primer ustvarjanja dodane vrednosti na področju izobraževanja. Ustvariti moramo novo celostno obliko izobraževanja. Imamo že menedžerske in druge šole, vendar te učijo za preteklost, ki je bila parcialna. Danes znanje zastara že v enem letu, zato je celovito izobraževanje za prihodnje voditelje povsem drugačno. Ta oblika izobraževanja bi lahko povezala slovenske univerze v močno mednarodno »multiverzo«, ki bi lahko dobila študente s štirih območij: bivše Jugoslavije, vzhodne Evrope, tudi zahodnoevropskih držav, kjer šolstvo ne sledi novim trendom, in Azije, ki je prihodnost. Kajti za Azijce je Evropa pomembna pot v svet, za nas pa je to diverzifikacija.

Mladi dejansko nimajo toliko priložnosti, kot smo jih imeli mi. A če sem povsem iskren, imajo hkrati precej večji svet. Včasih smo vse znanje in informacije pridobivali iz knjig, ki so bile cenzurirane – tako je bilo na vzhodu, zahodu in v Jugoslaviji, ki je bila nekje vmes. Danes tega ni več, internet omogoča, da izveste vse v minuti, dveh, zaradi česar so mladi v povsem drugačnem položaju. Seveda pa količina informacij ni najbolj pomembna, ključno je znati informacije selekcionirati in jih pravilno uporabiti.

To je velika pomanjkljivost današnjega časa. Živimo v podatkovni ekonomiji, vendar ne gradimo več znanja posameznika. Večina je specializirana v eno smer, toda ljudem manjka celovit pogled. Morda še večja pomanjkljivost je, da se ne učimo upravljati vseh informacij, ki so na voljo. Vse seveda ni res. Napačne informacije se tako pogosto močno razširijo, preden ljudje spoznajo, da niso prave.

Singularnost mi ni preveč všeč. Nisem prepričan, da lahko tehnologija nadomesti vse funkcije, zlasti ne razvoja. Možgani so kot neko malo vesolje, o njih vemo pravzaprav tako malo kot o vesolju. Da bi jih dopolnjevali z nekim razmeroma preprostim izumom, kot je današnji računalnik, si zaenkrat težko predstavljam. Treba je priti z današnjih oblik računalnika najprej na kvantne in nato bio oblike, da bi se sploh približali temu, kar človek je. Je pa seveda s tehnologijo mogoče olajšati delo ljudem.

Sedem milijard ljudi verjetno ne bi preživelo brez biotehnoloških rešitev. Tehnologija je mnogokrat ključna, na drugi strani pa je tudi sredstvo nadzora in moči. Vojaški droni so morda najboljši primeri tega. Nekdo lahko z njimi izvaja kontrolo ali celo ubija na drugem koncu sveta. A na koncu je v ozadju še vedno človek tisti, ki sprejema odločitve, bodisi v vojni, podjetju ali banki. Zato je bolj kot tehnologija pomemben človek. Ob zavedanju, da seveda ni popoln, da ima omejitve, kajti le tako se lahko razvija naprej.