V Mariboru se je profesor ekonomskih ved pogreznil v do zdaj neodkrite družbenoetične globine v univerzitetnem prostoru. Požvižga se na poziv akademskega zbora in rektorja Univerze v Mariboru, da naj odstopi, oklepa se dekanske funkcije z argumentom, da je njegov delikt že zastaral. Klavdija Logožarja niti ni sram, da je v svoji študiji prepisal diplomsko delo svoje študentke in je s takšno zlorabo profesorskega položaja zaslužil 24.000 evrov.
Višek arogance pa je njegovo posredno priznanje, da je Dars občutno preplačal njegovo študijo. Na vprašanje novinarja Dela, ali bi bil kot zasebnik pripravljen plačati 24.000 evrov za svoj (plagiatorski) izdelek, je dekan EPF prostodušno odvrnil: »Verjetno res ne. Čeprav noben naročnik ne ve natančno, kakšno študijo bo prejel.«
Saj ni res, pa je.
Na vrtiljaku medijskih bizarnosti se bo še sukal Marko Kovačič, najvplivnejši prišepetovalec župana drugega največjega slovenskega mesta. Andrej Fištravec mu je zaupal vlogo glavnega sogovornika s potencialnimi tujimi vlagatelji, poleg tega pa sme iz ozadja vleči ključne poteze v občinski upravi.
Pri Kovačiču ni bizarno zgolj to, da sme lomastiti po občini, čeprav ga je policija osumila, da naj bi zagrešil poslovno goljufijo, s katero naj bi svoje poslovne partnerje oškodoval za več kot 100.000 evrov. Novico o tem podjetnežu, ki naj bi bil odgovoren za (doslej neuspešen) pritok tujega denarja v Maribor, je dodatno začinila vest, da ga je pred dnevi obiskal rubežnik. Odnesel mu je televizor, vrtne stole, električni podaljšek, vile in lopate, tehtnico, žensko kolo s tlačilko vred in več podobnega »premoženja«. Česa vrednejšega ni našel, tudi občinskega honorarja ne, ki bi ga moral Kovačič prejemati po podjemni pogodbi. Izplačilo je namreč občina daljnovidno zadržala.
Kako se ta možakar brez premoženja, brez prihodkov in z več kot 75.000 evri dolgov preživlja iz dneva v dan? »Živim sam, nimam otrok, ne porabim veliko. Na računu mi ostaja zakonsko zajamčena vsota, imam pa tudi nekaj denarja (gotovine) iz dediščine,« je župan v senci pojasnil časniku Večer.
Saj ni res, pa je.
Zmeraj je zanimivo brati o vsestranski uporabnosti odsluženih političnih kadrov. Osemnajst let delovnih izkušenj v petih sklicih državnega zbora je bila bržkone ključna referenca Franca Pukšiča, da je lahko pred nedavnim zasedel delovno mesto vodje klavnice v mariborski tovarni mesnih izdelkov Košaki. Znano je namreč, da imata politika in klanje nekaj skupnega: z njima si večina ne želi umazati rok.
Saj ni res, pa je.
In na koncu še včerajšnja vest: nekdanji mariborski župan Franc Kangler, ki je poleg Janeza Janše največja žrtev medijske in udbomafijske zarote, je zasedel položaj vodje prireditev in evropskih projektov v podjetju Radio Tednik Ptuj. Kangler je na razpisu pometel s tremi protikandidati. Nič presenetljivega. Nihče ne zmore konkurirati politiku, ki je zaslužen za najrazvpitejši mariborski projekt – radarji – in za najodmevnejšo mestno prireditev – mariborske vstaje.
Saj ni res, pa je.
