Cerkev obstaja dva tisoč let in razvoju družbe ne bo sledila z danes na jutri. Če pelje razvoj družbe v napačno smer, družba res pade v prepad. To se je v minulih dveh tisočletjih že večkrat zgodilo. Zato Cerkev družbi ne sledi, temveč zaostaja in taktizira.
Cerkvena pravila so posledično v marsičem srednjeveška: ne odobravajo seksa pred poroko, ne odobravajo seksa nasploh, ne odobravajo zbliževanja med geji, jih pa – kako bi se to opisalo z evfemizmom – tolerirajo. Obenem tolerirajo in celo podpirajo civilnodružbene skupine, ki geje preganjajo. Cerkev ima probleme z definicijo družine. Družina so oče, mati, otroci, pravijo. Če se oče in mati ločita, to že ni več v redu. Kaj šele, da se ponovno poročita s kom drugim.
Papež Frančišek te dni v Vatikanu sestankuje s skoraj tristo škofi z vsega sveta. Na redni letni sinodi se pogovarjajo o družinskih odnosih v alternativnih oblikah družin, o homoseksualnosti, o splavu. O pojavih, ki so zunaj Cerkve odgovornost svobodnih ljudi, za cerkvenimi zidovi pa tabu. Ne naključno se je minulo nedeljo, ko se je v Vatikanu začela škofovska sinoda, gejevski duhovnik Krzysztof Charamsa odločil razkriti, da živi s partnerjem in da je na to ponosen. V trenutku je bil odpuščen.
Ena od rahlo razsvetljenih tem, ki se je vendarle napovedovala med pripravami na sinodo, je bila odnos do tistih, ki so bili nekoč poročeni, pa so se ločili. Pravica do ločitve je ena največjih emancipacijskih pridobitev 20. stoletja, a Cerkev tradicionalno pravi, da je problem v pomanjkanju vere. Ločenci, ki pod strogimi cerkvenimi pogoji težko dosežejo »ločitev« tudi v cerkvenih postopkih, so zato izločeni iz cerkvenega obredja. Ne pripada jim obhajilo. To je za Cerkev v času, ko je ljudi že tako težko spraviti k maši in obhajilu, problem. Zato se je papež Frančišek odločil za delno poenostavitev in pospešitev postopkov »ugotavljanja ničnosti zakonske zveze«, kot ločitvam pravijo v cerkvenem žargonu. Katoliška doktrina pravi, da se zakonci ne ločijo, temveč da že v začetku ni bilo pogojev za to, da bi zakonska zveza sploh obstajala. Lingvistične akrobacije imajo svoj namen: gre za obrambo cerkvenih pozicij za skoraj vsako ceno. Poznavalci dogajanja v Vatikanu so v zvezi z olajšanjem dostopa do cerkvenih »ločitev«, ki to uradno niso, na sinodi zato pričakovali burno debato. A jo je Frančišek vnaprej utišal, saj je poenostavitev postopkov ugotavljanja ničnosti zakonske zveze uzakonil že septembra.
To je konservativnejše med škofi ujezilo. Situacija je zabavna. Konservativci v eni najbolj konservativnih skupnosti na svetu se bojijo »liberalnosti«. V Evropo beži na tisoče ljudi, ki jim verski režimi grenijo življenja. Škofi pa se v Evropi pogovarjajo o niansah prepovedi, da se poročeni par ne sme svobodno raziti. Si predstavljate, kam bi lahko zbežal Krzysztof Charamsa?
