Če rečemo, da je bil v torek Cankarjev dom prizorišče ostre izmenjave besednih sulic v boju za slovenski jezik, seveda nekoliko pretiravamo, a filozof Mladen Dolar, sociolog Jože Vogrinc, jezikoslovec Marko Stabej, multipraktik Andrej Rozman - Roza in zgodovinar Oto Luthar so se vsak s svojega zornega kota, vendar povečini celo izrazito komunikativno spopadli z osnovnim vprašanjem simpozija 220 let po Linhartu – razcvet ali zaton slovenskega jezika?
Najbolj vroč komad
Dolar je analiziral Linhartovo komedijo Ta veseli dan ali Matiček se ženi (1789), ki je resda nastala po zgledu Beaumarchaisove Figarove svatbe iz leta 1781, »enega najbolj vročih komadov tistega časa«, a navadnega epigonstva po Dolarjevih besedah Linhartu ne smemo pripisovati. Da bi opozoril na Matičkovo avtonomijo in prevračanje družbenega reda, kjer je treba ljudi presojati po njihovih lastnostih, ne pa po njihovem socialnem položaju, se je osredotočil na enega najbolj povednih Matičkovih monologov o baronu, ki da ni vreden nič več od njega. S pomočjo Beaumarchaisovega motiva je Linhart dokazal, da lahko tudi lokalne slovenske razmere gospostva in hlapčevstva preslikamo na francoski, univerzalen model: »Taka ponovitev Beaumarchaisovega motiva je izjemno originalna gesta, gre za Linhartov odgovor na vprašanje, kaj smo in v katerem času živimo. Dokazal je, da je ta model veljaven tudi v pritlehnih slovenskih okoliščinah, za njegov logos je kranjsko podeželje ravno tako kot Pariz. Ta historični trenutek je naš lastni trenutek, ta zgodba govori o nas. S tovrstno ponovitvijo je Linhart šele odprl prostor originalnosti.«
Luthar je v prispevku Lienchard, Lienhard in Linhart razmišljal predvsem o pedigreju Linharta kot zgodovinopisca, avtorja dela Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije. Poudaril je, da je za razumevanje Linhartovega zgodovinopisnega prispevka treba dobro poznati Linhartov izvor (njegov oče je prihajal z Moravske, ni povsem jasno, ali je bil oče Čeh, Slovak ali Nemec) ter način življenja v provincialni Ljubljani 18. stoletja, ki je imela okoli 10.000 prebivalcev in zgolj nekaj deset med seboj pogosto skreganih intelektualcev. »Linhartovo postopno sloveniziranje družinskega priimka je mogoče razumeti kot način formalne identifikacije s kranjskimi sonarodnjaki, po drugi strani pa o njem ne moremo brez poglobljenega razmisleka govoriti kot o predstavniku slovenskega kulturnega nacionalizma,« je poudaril Luthar, tudi v luči dejstva, da Zoisov krog ni imel nacionalno-političnega programa, pač pa so razsvetljensko razmišljali o širši entiteti, kot je bila Kranjska.
V popku
Roza se ni ogibal zabavljaških anekdot, ko je poudarjal, da je imel Linhart v predromantični dobi, ko slovenščina še ni bila podvržena jezikovnopolitičnim čistkam (v naslednjem, 19. stoletju so iz slovenščine izrivali germanizme), z jezikom nemara manj težav kot denimo slovničar Fran Metelko ali pač mi danes. Prepričan je, da slovenska kultura danes potrebuje prav veselje do življenja, kot ga je znal upodobiti Linhart: »Njegove drame so preživele prav zaradi jezika, danes čutimo do njegovih germanizmov več radosti kot nekoč, ko so jih igrali v prečiščenih, lektoriranih verzijah.«
Tudi Marko Stabej se je v prispevku Sprenevedanje ali kakšna je razlika med človekom, Kranjcem in ljubiteljem jezika? dotaknil razsvetljenske drznosti, ki jo je vedno gnal občutek, da dela za blagor neizobraženega ljudstva. Navezal se je na razmere danes, ko nam osebna svoboda, mediji in potrošništvo omogočajo večjezičnost, ki se ji ne bomo mogli izogniti. »Ob večjezičnosti nas čaka tudi usoda ponovnega iskanja zadovoljstva v svojem jeziku. Ne, ker bi bila to edina možnost, ampak ker je to zavestna možnost, povezana z veseljem do bivanja v njem.« Razcvet ali zaton slovenskega jezika? Stabej upa, da smo šele v popku, ko se zgodi razcvet, je namreč blizu tudi propad.
Sociolog Vogrinc je simpozij sklenil s primerjavo Linhartove razsvetljenske in naše današnje drže v razmerju do večjezičnosti. Navsezadnje je Linhartov krog govoril vsaj tri ali štiri jezike, dobro pa so vedeli tudi, da je prav slovenščina ključ do slovenske znanosti in kulture. Posvetil se je današnji kritiki tistih znanstvenikov, ki ne skrbijo za razvoj znanosti v slovenščini, in poudaril, da nas z Linhartovim časom povezuje skrb za takšno večjezičnost, ki bi nas povezovala, ne ločevala. Zavračanje večjezičnosti torej po njegovem mnenju ni potrebno: »Večjezičnost je naša usoda, naša izbira pa, kako jo gojimo.«
