Ne vem, saj nismo napovedovalci prihodnosti. Ukvarjamo se z analizo smernic in jih skušamo razumeti v širšem pomenu. Najbolj narobe bi bilo, če bi trdili, da natančno vemo, kakšen bo svet, saj bi nato vsi stremeli proti temu in razmišljali o možnih rešitvah. Vsa sredstva za razvoj bi se usmerila v isto smer, četudi je ta napačna. Ne bi bilo alternative. Želimo pa ravno nasprotno – da bi ljudje začeli misliti s svojo glavo in razvijati različne rešitve. V današnji družbi, kjer vse teži k standardizaciji, je to še toliko bolj pomembno.
V eni od publikacij ste zapisali, da lahko vsakdo od nas spremeni domine, ki krojijo vladni, družbeni in ekonomski sistem. So ljudje v Evropi, ZDA in drugod sposobni stopiti skupaj, se zoperstaviti močnim lobijem in doseči pomembne spremembe, na primer uporabo čiste energije?V demokratični, liberalni družbi je sistemske spremembe izjemno težko doseči, če ne nemogoče. Nerealno bi bilo reči, da bomo iznašli nek nov, revolucionaren ekonomski model, ki ga bo vpeljal nek vrhovni vodja. To se ne bo zgodilo. Spremembe morajo priti od spodaj navzgor. Edina pot so inovacije, nove ideje, ki omogočajo boljše reševanje problemov. Seveda bodo obstajale ovire, ki preprečujejo razvoj. Poglejte področje energije in transporta. Naftna industrija preprečuje prihod električnih avtomobilov na trg.
V neki drugi publikaciji ste ugotovili, da je zabavna industrija dobra, saj zapolnjuje potrebo po ugodju. Toda po drugi strani ustvarja ljudi, nezainteresirane za resničnost, s čimer jih naredi pasivne. Se lahko zanesemo na inovacije ali za spremembe potrebujemo aktivne ljudi?Verjetno kar oboje. Inovativni izdelki in novi poslovni modeli so po eni strani uspešni, ker ljudem pomagajo pri spreminjanju vedenjskih vzorcev. Po drugi strani premike na trgu prinašajo močna etična načela. Poglejte električne avtomobile. Ljudje jih kupujejo, čeprav stanejo več kot klasični in ne gre le za boljšo tehnologijo. Podobno je na trgu ekološko pridelane prehrane. Brez dvoma obstaja določena skupina potrošnikov, ki je zanjo pripravljena plačati več.
Bo torej prej ali slej prišlo do sprememb na bolje?Seveda. Priča smo radikalnim spremembam na področju transporta, kot so električni in samovozeči avtomobili, v glasbeni industriji in tudi zdravstvu. V finančni industriji prihaja do tega, da majhna podjetja napadajo dele tradicionalnega bančnega posla.
Eno glavnih vlog pri tem igra tehnološki razvoj. Ta nam lahko prinese veliko, ampak hitro lahko pride tudi do težav, saj se pogosto spregleduje vprašanje, kaj ljudje dejansko potrebujejo. Če bomo gledali le na to, kaj nam tehnologija lahko omogoči, nas bo verjetno popeljala nekam, kjer bomo imeli ogromno izdelkov, ki nam ne koristijo. Poglejte pametne telefone. Včasih smo imeli na telefonu več deset aplikacij, danes morda uporabljamo eno ali dve.
Svet se hitro spreminja in postaja vse bolj digitaliziran in odvisen od tehnologije. A manjka človeške interakcije. Kam to vodi?Danes smo zares preobremenjeni z informacijami. Imamo pametne telefone, na katere neprestano prejemamo elektronsko pošto ter obvestila s twitterja in facebooka, potem imamo novo applovo uro, ki beleži podatke o zdravju. Preveč je vsega, ljudje ne vedo več, kaj je prav in kaj ne. Po eni strani vam lahko ura sporoči, da morate več telovaditi, spet druga aplikacija zazna neko nevarnost in vam telovadbo odsvetuje. Naslednja naloga inovacij je, da ustvarijo izdelke, ki bodo ljudem pomagali prevzeti nadzor in sprejemati odločitve. Manj podatkov je torej več.
Dober primer je zasebno bančništvo. Ljudje, ki imajo denar, hočejo vedeti, kam ga naložiti. V preteklosti so poklicali borznega posrednika, ki jim je povedal, kaj se dogaja na borzi in katero delnico naj kupijo. Tega ni več, vsakdo si lahko pogleda na splet in tam najde omenjene informacije. Danes je pomembno, da lahko koga pokličeš in ga povprašaš, kaj se dogaja na Kitajskem in podobno. Tu je velik potencial za inovacije in priložnost za ljudi, da ostanejo del tega procesa.
Pred 20 leti so bile tovarne polne delavcev za tekočim trakom. Danes njihovo delo opravljajo stroji, ki jih upravlja peščica ljudi. Kam to pelje? V robotizacijo? Kje bo prostor za človeka?V zadnjih letih so stroji nadomeščali ljudi in to se bo še nadaljevalo. Raziskovalci z Oxforda so oblikovali seznam služb, za katere obstaja velika verjetnost, da jih bodo v naslednjih 20 letih izkoreninili roboti. To so, na primer, računovodstvo, maloprodaja in telefonsko trženje. Gre za ponavljajoča se dela. Na samem dnu seznama služb, ki naj bi izginile, pa so zobozdravniki, terapevti dobrega počutja in novinarji, torej ljudje, ki pripovedujejo zgodbe. Pravo vprašanje je torej, ali lahko vsa ta množica ljudi pridobi nova znanja in se preusmeri v dejavnosti, kot je denimo skrb za ostarele. Tu roboti ne bodo posebej dobrodošli.
Toda ljudje, ki delajo v tekstilnih tovarnah, so večinoma starejši od 40 let. Verjetno se ne morejo vsi naučiti računalništva ali finančne analitike. Govorimo o ogromnem številu ljudi, ki imajo precej časa do upokojitve. Večina jih ne bo delala nič drugega kot čakala…Drži.
Se lahko zanesemo, da bodo vso to delovno silo »vsrkale« informacijske tehnologije, raziskave in druge industrije?Tu so ljudje, ki znajo misliti zunaj znanih okvirjev, ti bodo imeli delo. Tako kot tudi ljudje, ki delajo z drugimi ljudmi, na primer strižejo lase, skrbijo za druge. To bo čez desetletja še vedno vse aktualno. Ne gre se slepiti, da ob tem ne bodo nastala določena trenja. Samo v idealnem svetu je mogoče modre ovratnike (fizične delavce, op. p.), ljudi, ki nimajo dobre izobrazbe, preusmeriti v nekaj, kjer lahko pomenijo dodano vrednost, in na ta način ustvarjati službe. Zato moramo na to misliti že danes, saj stroji že prihajajo v proizvodnjo. Sicer bo prepozno. Tu je pomembna vloga države, ki bi morala zagotoviti izobraževalne programe in ljudem omogočiti, da bodo tudi v prihodnosti potrebni. Toda pozor. Imeli smo industrijsko revolucijo, zdaj imamo informacijsko dobo. V obeh primerih se je močno povečala produktivnost, več je strojev, pa je danes manj brezposelnih kot nekoč. Ne me razumeti narobe, kljub temu ne smemo stati križem rok, moramo razmišljati vnaprej.
Ko Slovenec, pripadnik neke povprečne evropske države, pogleda v prihodnost, je ta zelo črnogleda. Ogromno bo upokojencev in premalo delovnih ljudi, ki bi jih podpirali. Zdravstveni in pokojninski sistem se bo sesul, veliki proračunski primanjkljaji pa bodo zahtevali dodatne reze. Ali je to sploh še vzdržno?Rešitev je zelo preprosta. Če živimo dlje, bomo morali tudi delati dlje. Ni poti naokrog. Izziv pa je najti sistem, ki bo ljudem, ki hočejo delati, to tudi omogočal. Po eni strani je veliko izobraženih ljudi, ki hočejo delati, pa se morajo upokojiti, po drugi strani pa je veliko ljudi v zahtevnih, fizičnih službah, ki imajo zdravstvene težave, in bi se lahko že prej upokojili. Podjetja bodo morala ustvariti programe, kako starejše zadržati v svojih vrstah, toda pod drugačnimi pogoji. Z leti bi se prejemki višali; ko bi dopolnili določeno starost, pa bi tako kot produktivnost šli navzdol. To bi prineslo neko fleksibilnost. Danes velja, da starejši ko si, dražji si. To je zelo narobe.
