»To je najboljše leto v mojem življenju. Bog mi je dal čudovito hčerkico Elo in zmagal sem prvi triatlon ironman,« David Pleše nemara ne bi mogel lepše opisati občutkov po zmagi na legendarni triatlonski preizkušnji v Barceloni. Ne le da je to prva slovenska zmaga na razdalji, ki zaradi razsežnosti (3,8 kilometra plavanja, 180 kilometrov kolesarske in 42,2 kilometra tekaške trase) predstavlja meje vzdržljivostnih preizkušenj za navadne zemljane. Še več. Postavil je rekordno znamko na katalonski trasi, eni od 35 na svetu pod okriljem te zaščitene znamke. Za 33 sekund je izboljšal osebni rekord in bil zelo blizu sanjske meje osmih ur. Meja, ki loči vrhunske od nesmrtnih.
Ko smo ga ujeli na prizorišču, medtem ko se je pripravljal na uradno razglasitev rezultatov, je bil še pod vtisom nedeljskih naporov. »Hitro sem si opomogel. Hudih posledic ne čutim. Razen daljšega bedenja ponoči, kar pa je verjetno posledica kofeinskih energijskih gelov,« kot zanimivost omeni posledice najhitrejšega nastopa v karieri. A vmes ni kazalo na sanjski zaključek. »Dobro sem plaval (50 minut, op. p.). Na kolesu smo malo taktizirali (4,25 ure). Cela skupina se je vlekla za mano. Očitno me predobro poznajo kot dobrega kolesarja. Vodilni so si v tem delu privozili veliko prednost. Tekaški del sem začel kar devet minut za vodilnimi. Sem pa maraton začel na polno, vzdržim ali odstopim,« je pripovedoval, potem ko je polovičko zmogel v uri in 18 minutah. Tedaj se mu je že zdelo, da lahko tudi zmaga, saj je bil vodilnim vse bliže. S sijajnim maratonskim časom dveh ur in 43 minut je nazadnje za več kot tri minute strl tudi Ukrajinca Antona Blohina, najbolj žilavega tekmeca med 2556 sodelujočimi iz 60 držav. »Časovno mejo osmih ur sem seveda tudi imel v mislih. Trasa velja za hitro. Bilo je dosegljivo. Na kolesu sem morda pustil največ sekund,« doda z malce obžalovanja za dve minuti in dvajset sekund zamude.
Minute in sekunde v dolgih urah so le osnovni podatek za zgodbo, ki ne govori le o triatloncu, za katerega je Ironman življenjski slog in poslanstvo. Prav letošnje izkušnje z natrpanim tekmovalnim urnikom so jeklenega herkulesa izučile, da se jeklo tudi prepogiba in zvija. »Imel sem nekaj smole že na prvi tekmi sezone v Južnoafriški republiki, potem je prišla Malezija, kjer nisem bil vajen novega kolesa, pa dve novi preizkušnji v Bahrajnu in ZDA. V Celovcu sem želel več (4. mesto op. p.). Na švicarskem ironmanu v Zürichu (šesto mesto) pa sem bil že preveč utrujen. Vsi nadaljnji poskusi, kot denimo na Švedskem, bi bili simbolični, le kot udeležba, zato sem odnehal,« je opisoval tekmovalno sezono in skupaj s trenerjem in svetovalcem Urošem Velepcem sprejel odločitev, da kvalifikacije za Havaje 2015 v kvoto 50 profesionalnih triatloncev opusti. Ne glede na to, da je svetovno prvenstvo, ki bo v domovini discipline ta konec tedna, sen vseh triatloncev. Odločitev za Barcelono je bila z druge plati izjemna. S prvim septembrom se uradno začenja nova sezona razdalj ironman in dosežki iz Katalonije že štejejo za kvalifikacije za Havaje 2016. In to bo jubilejna 40. izvedba.
Da mora previdneje načrtovati sezono in poslušati telo, je spoznanje leta. Tudi zato, ker se zaveda hib. Največ zaradi celiakije – kroničnih težav zaradi prehrane z živili z vsebnostjo glutena. Prav spoznanje o prehrani mu je rešilo kariero triatlonca, o kateri je sanjal od leta 2004, ko je gledal olimpijski triatlon v Atenah. »Ker so bili napori le prehudi, sem julija po nastopu v Zürichu v Švici vzel premor. Bil je mesec lahkotnih aktivnosti. Prišel sem do spoznanja, da moram ohranjati zdravje na dolgi rok. Da si moram tekmovanja izbirati bolj humano. Največ po tri ali štiri dolge preizkušnje na leto. V dosedanjem ritmu ne bi zdržal,« je spoznanje, ki mu je nenazadnje po dveh drugih (Švica, Švedska) in tretjih mestih (Celovec, Avstrija) že prineslo prvo zmago.
Čeprav je bil prek Milana Eržena predlani deležen podpore v bahrajnski triatlonski ekipi, ki ji načeluje sam kronski princ šejk Nasser bin Hamad Al Khalifa, tudi navdušen triatlonec, za pomoč pri nastopu v Barceloni ni iskal podpore v arabski državi. »Barcelono sem izbral sam, v lastni režiji. Ker nisem nikogar prosil, sem bil neobremenjen. Kar sem naredil, je dobra podlago za leto 2016,« preprosto razloži. In zmaga v Barceloni je bila prelomna tudi z druge plati. Življenjske. »Kazalo je, da bo sezona slabša kot prejšnje. Doslej sem vsako leto stopnjeval dosežke, do Barcelone pa ni več kazalo tako. Sedaj se je obrnilo. Očitno je treba upoštevati življenjski ritem in se prilagoditi. Tudi telo potrebuje čas za prilagoditev,« je razmišljal. In če je življenje triatlonca ironmana življenjski slog, dodaja: »Ironman ni vse. Je le del življenja. Ob športu je še družinsko življenje. Sožitje vsega je pomembno za življenje.«
