Ko je bilo veliko kajakašev že na gladini Bohinjskega jezera, da se ogrejejo za 29. izvedbo triatlona jeklenih, je Janez Marič s tekmovalnim gorskim kolesom še drvel domov v Staro Fužino po pozabljeno startno številko 75. To je bil nemara celo najbolj delikaten trenutek, ki bi 40-letnemu Bohinjcu lahko preprečil, da tudi osmič prvi priteče do cilja najznamenitejše preizkušnje vzdržljivosti telesa in duha pod Triglavom.
»Ni bilo panike. Malo rezerve sem še imel. Užival sem. Fino se mi zdi, da imam eno zmago več od prijatelja Marjana iz Bohinja,« se je veselil po manj kot dveh urah in pol (2,24:08), vmes je v triglavski gorski idili opravil z dvema dolžinama veslanja (35 minut), s kolesom pripeljal na Pokljuko (51) in pritekel po planinski poti do Vodnikovega doma na Velem polju (56 minut).
Srž osme zmage 40-letnega biatlonca ni bila toliko v tem, da je sam na vrhu večne lestvice zgolj šestih zmagovalcev v vsej zgodovini te najtežje, najbolj posebne in najbolj cenjene preizkušnje vzdržljivosti, pač pa v lokalnem rivalstvu z Marjanom Zupančičem. Izziv jeklenih ima pač tisoč odtenkov.
»Rekord? Nisem mislila na to. Nisem vedela za čas. Vročina na teku nam je požrla minute in ne samo sekunde,« je Ajda Radinja s svežino odgovarjala na vprašanja na smrt izmučenemu, potem ko je za vsega osem sekund zamudila za osem let staro rekordno žensko časovno znamko Jane Vouk 2,50:17. »Jekleni so svojevrsten izziv, vrhunec športnega leta. Imajo posebno mesto. Le še kakšen gorski maraton po stezicah, dolg 100 kilometrov v tujini, bi kot svoj izziv postavila zraven. Nastopila sem sproščeno, v želji, da se imam fino. Ljudem se zdimo malo nori, ko veslamo, kolesarimo in tečemo do Vodnika pod Triglavom. Ko gremo počasi, je težko. Ko smo sposobni hitreje, pa nič manj,« se je razgovorila črnolasa Škofjeločanka ob drugi zmagi. Med desetino udeleženk med 80 udeleženci je Nežo Osovnikar pustila zadaj za osem minut.
Kako izjemno hitri so jekleni posamezniki, dokazuje tudi zmagovalna štafeta s specialisti (Simon Oven, Uroš Mikelj, Boštjan Potočnik), ki je za isto traso brez menjave opreme porabila dve uri, 17 minut in 48 sekund. Od Mariča in Udoviča so bile hitrejše le tri štafete. Za Mariča, ki mu je triatlon jeklenih po motivu že pred biatlonom, nič ni bilo podarjeno. »Na kolesu me je Udovič presenetil. Na Uskovnici me je ujel, kot bi bil z mopedom. Na teku sem ga moral še loviti, potem je kar šlo. Močan je. Spoštujem take, kot je on, da še ob službi najdejo voljo za jeklene. Tudi sam sem vse bolj na tem in spoznavam, kako je,« se je razgovoril Marič. Spomladi se je aktivneje vključil v pomoč mladim biatloncem kot glavni svetovalec mladinske reprezentance, a novi (stari) glavni trener Tomaš Kos je Bohinjcu že namignil, naj še premisli.
»Ko sem lezel za Maričem proti Studorskemu prevalu, kjer se tekma lomi, sem bil tik na tem, da prvemu v bližini vso opremo podarim in se tega ne grem več,« je iskriva izjava »trpljenja« Aleša Udoviča, ki je še jeklenemu Iveku četrtič zapored gledal v hrbet za minuto in pol, Jure Kukovič je bil že tretjič zapored tretji. Kako poseben je izziv jeklenih, kaže Udovičevo zdravstveno stanje. »Zaradi težav z dihanjem sem bil na testih v bolnišnici Golnik. Ko so me poslali na obremenilni test s kolesom, so pri 400 vatih visoki obremenitvi medicinske sestre v strahu za moje življenje vpile, naj se ustavim. No, upam, da moje težave na meji astme niso tako hude, če na jeklenih tako letim. Za koleno pa je tudi zdravnik rekel, ko sem ga prosil, naj prestavi operacijo zaradi triatlona, da moje koleno ne bo videlo Vodnikovega doma. Pa ga je,« se je Kranjčan zasmejal nagajivo.
