Na to filozofsko misel je spomnila umetnostna zgodovinarka Petra Vencelj ob 10. obletnici Mednarodnega simpozija umetniške keramike V-oglje 2015. Bila je poleg ob njegovem rojstvu. Simpozij sta na pot spoznavanja in promocije dela z glino postavila Barba Štembergar Zupan in Niko Zupan leta 2006 kot kolonijo umetniške keramike. Zakonca, ki svojo skupno življenjsko pot gradita z ustvarjanjem v glini, sta že naslednje leto ustanovila zavod V-oglje.
Umetniški glas v svet
Močna besedna simbolika – dati (glino) v oglje – je kmalu ponesla ne le slovensko umetniško keramiko, temveč tudi malo gorenjsko vasico Voglje, v kateri se ti umetniški dotiki dogajajo že deseto leto, v svet. Skupaj z občino Šenčur, ki ta srečanja umetnikov z vseh koncev sveta ves čas podpira. V Muzeju občine Šenčur tako že deset let nastaja edina stalna zbirka umetniške keramike v Sloveniji, stvaritve z letošnjega simpozija pa so v njem na ogled do 25. oktobra.
Pot do zadovoljstva ob tej častitljivi obletnici ni bila vedno lahka. Mnoga odrekanja sta razumela tudi njuna sinova Anže in Andrej, ki sta jima ves čas v pomoč. A kot pravi Barba Štembergar Zupan: »V objemu umetnosti je vse lepše in zavest, da delamo nekaj koristnega, nas razveseljuje. Žene nas ustvarjalni nemir in v zadovoljstvo nam je, če se naše delo koga dotakne, ga navdahne ali če komu vzbudi občutek ugodja.« Visoka merila, trdo delo in mnoga odrekanja so Zavod V-oglje kot Center keramike leta 2011 popeljala v najelitnejšo svetovno organizacijo International Academy of Ceramics, s sedežem v Ženevi.
Delo z bronom in umetniške fotografije
Simpozij jim je uspelo nadgraditi še s sodelovanjem s podjetjem Livartis, d. o. o., z družino Kamšek. Keramiki dva dni zasedejo njihovo delavnico, ustvarjajo po navodilih in s pomočjo Boruta, Jureta, Tjaše in Mire. Umetnikom je delo z bronom zanimiva izkušnja in čudovit spomin, ki ga lahko odnesejo domov.
Zadnja leta so svoje kataloge (letošnji je prerasel v revijo za umetnost) in razstave popestrili z izjemnimi fotografijami mladih študentov fotografije, ki jih je priporočil doc. Arne Hodalič: »Zamisel, da se združi ustvarjalna energija zrelih in uveljavljenih umetnikov s področja keramike z mladostno zagnanostjo najmlajše generacije fotografov, se mi je zdela izvrstna. Mladim se s tem ponudi možnost za resnejše predstavitve svojega dela, druženje s starejšimi in izkušenimi umetniki pa jim odpira nova vizualna obzorja.« Letos je priložnost za to dobil Anže Vrabl.
Prepoznavna imena svetovne keramike
Letos je Niko zgradil še veliko plinsko peč (60 x 60 x 200 cm), ki omogoča žganje izdelkov pokonci ali leže. V njej je žgana 163 centimetrov visoka skulptura Edite Rydhag, kar je najvišji izdelek, ki je bil doslej narejen na simpozijih. V tej peči je žgal tudi Martin McWilliam, umetnik nemško-škotskega rodu, ki ga navdušujejo veliki objekti. Med drugim je tokrat izdelal meter visoko čašo za vino. Na svojevrsten način se ga je dotaknila skica, ki jo je našel ob lončarskem vretenu v ateljeju Štembergar Zupanovih. Barba je namreč delala replike po najdbi iz 16. stoletja, na katero so naleteli v stari lončarski delavnici med izkopavanji v Kranju. Martin je v njemu lastnem stilu čašo nadgradil in ustvaril prav posebno umetnino.
V desetih letih sta Barba in Niko v svojem ateljeju in na vrtu svojega doma gostila mnoga prepoznavna imena svetovne keramike, zato je stalna zbirka umetniške keramike bogata in raznolika. Kar 117 umetnikov iz 27 držav je doslej svoja dela gradilo iz valjanih plošč, svaljkov ali trakov, delalo na lončarskem vretenu, s tehniko ščipanja, z odtiskovanjem ali vlivanjem v mavčne kalupe … Uporabljali so različne vrste glin, pigmente, okside, engobe, zlato, platino ter oksidacijska in redukcijska žganja (raku, goli raku, obvara, sagar).
Bogata zbirka keramike
Vsakokrat je bilo mogoče pri delu opazovati keramike, lončarje, kiparje in slikarje in prav to sodelovanje, prepletanje ter dotikanje različnih umetnosti še posebno bogati zbirko keramike v muzeju in v Zavodu V-oglje. Zbirko so doslej razstavljali še v Stebriščni dvorani Gorenjskega muzeja v Kranju, v Cankarjevem domu na Vrhniki, v Šivčevi hiši v Radovljici, v 3D galeriji Elbi v Kranju, v Muzeju keramike Westerwald, Hohr-Grenzhausen in v Muzeju keramike Berlin.
Simpozij so s predavanji ali zloženkami predstavili tudi v srbskih Užicah, makedonskem Resenu, turškima Eskesehiru in Datcau in irskem Dublinu, izdali pa so tudi dve knjigi. Prva, Govor gline (umetnost dela na lončarskem vretenu, 2006) Branka Stajevića, je odličen učbenik z bogato vsebino informacij o glini, delu na lončarskem vretenu, glaziranju ter o izdelavi ročajev in pokrovov ter obsega bogato slikovno gradivo. Druga knjiga je Poezija čopiča (Podglazurno slikanje, 2014) Irene Radej. Pripravljajo pa še tretjo knjigo, v kateri bo Slavica Benko iz Ljubljane opisala nadglazurno poslikavo porcelana. In priprave na 11. simpozij so tudi že stekle …
